»Up-up-up« je napev, ki ga v krošnjah travniških sadovnjakov ali gozdnega roba izvaja edina naša ptica s perjanico na vrhu glave. V letu nekoliko spominja na metulja, a bolj zanesljivo jo prepoznamo po napevu, perjanici, dolgem tankem kljunu in barvitem perju. Veliko opažanj je kar iz avta ob jutranjih vožnjah na delo, saj se v tem času v iskanju hrane rada zadržuje na robu makadamskih poti. V mnogih jezikih je dobila ime po oglašanju (angleško Hoopoe, hrvaško pupavac, »prekmursko« upkač, italijansko L'upupa, portugalsko poupa …), v slovenščini ji pravimo smrdokavra. Kar nekako neprimerno ob njeni lepoti. In zakaj smrdokavra? Ker mladiči v primeru nevarnosti pršijo smrdeč izloček trtične žleze.
Smrdokavra rabi staro drevo s malo večjim duplom ter ogolela tla, kjer išče večje žuželke, njihove ličinke in deževnike. Ker je zaradi vse intenzivnejše rabe kmetijske krajine v večjem delu Evrope postala že zelo redka, jo poskušamo ohraniti tudi znotraj ekološkega omrežja območij Natura 2000. Tudi na Kozjanskem in Obsotelju.
V nočnem času pa se v teh dnevih že oglaša čuk. No, vsaj večina tako imenuje vrsto sove, ki se oglaša s »čuuuk«. V 19. stoletju priljubljeni pisatelj Fran Erjavec je v svojem delu Domače in tuje živali v podobah zamenjal dve vrsti sov – to, ki se oglaša s »čuuuk« je poimenoval skovik, tisto, ki se oglaša s »skovik« pa čuk. In je nastala zmešnjava, ki traja še dandanes. Tudi veliki skovik (kot uradno poimenujemo nesojenega čuka) je prebivalec tukajšnjih travniških sadovnjakov. Prav tako gnezdi v večjih duplih. V nočnem času pa lovi predvsem velike žuželke (kobilice, škržati …). Ker teh žuželk v zimskem času ni na voljo, je veliki skovik naša edina vrsta sove, ki se seli. Tudi 10.000 km daleč v podsaharsko Afriko.
Zaposleni v Kozjanskem parku naprošamo vse prebivalke/ce, da nam sporočite svoja opažanja ali slišanja omenjenih dveh vrst. Prve skovike in smrdokavre smo že zaznali, radi pa imeli čimbolj popolno sliko o njuni razširjenosti pri nas. Le tako jim bomo lahko pomagali in našim zanamcem omogočili, da se bodo lahko pohvalili svojim otrokom, da je pri njih še slišati »up-up-up« in »čuuuk«.
Dušan Klenovšek, Kozjanski park
