Starševska ljubezen

V poplavi novičk, ki nas vsak dan bombardirajo in jih nato tik-tak pozabimo, se občasno najde kakšna, ki te zadene v mehko. Ki jo potem svaljkaš v mislih, jo mečkaš in znova in znova mečeš v miselni koš, a jo še tedne vsake toliko zalotiš, kako te preganja in naskoči, ko nepozoren gledaš drugam. Ena mojih mehkih točk je recimo materinstvo. Ne materinstvo kot tako, temveč materinstvo oziroma starševstvo, ki je pošteno zdrsnilo in telebnilo, da se je zemlja stresla. Starševstvo, ki ne bi smelo obstajati.

Pred tednom ali dvema sem med dopoldanskim prebiranjem časopisnih člankov zasledila vest o zaključku sojenja očetu, ki je ubil dveletnega sinka. Zgodba je seveda grozljiva. Očka ponoči ni mogel spati, zato se je najprej prekladal po stanovanju in ker ni delovalo, se je napohal hašiša, ki pa ga je naredil še bolj nervoznega, nakar je zajokal še otrok … Trupelce je bilo vso v modricah, obdukcija je pokazala tudi več zlomov, ugrizov in opeklin zaradi ogorkov. Moški je valil krivdo najprej na ženo (nekaj v smislu jaz sem ga samo malo udaril in ugriznil, ona pa ga je boksala v oko in na njem ugašala čike), nato na drogo, ki da ga je delala paranoičnega, zato se je »… zbujal sredi noči, kadil, ga zbujal in tepel.« To je bil torej njegov rutinirani način preganjanja nespečnosti. Tega torej ni naredil, to je počel.

Manjkajoči koščki

Ker se mi zgodbe, ki jih slišim ali preberem, vedno obenem v glavi dogajajo kot film in torej slišano ali prebrano v svoji predstavi tudi vidim, mi ne da miru, če določeni del manjka ali je zabrisan. Včasih za tovrstne luknje poskrbijo možgani in domišljija dopolni sliko. A pri prizorih, ki so v ozadju zgornje in podobnih zgodb, se mi ne izriše celotna slika. Domišljija zmrzne in utripa velik vprašaj – kaj pa otrokova mama? Bila je v istem stanovanju, morala je slišati sinove krike. Zakaj ga ni zaščitila, zakaj ni poklicala na pomoč? Kaj je bil tisti splet okoliščin, ki jo je ustavil?

Zgodb, kakršna je zgornja, je kot zvezd na nebu in vse imajo dolge sezname kompleksnih razlogov, zakaj je nekdo ravnal tako in ne drugače. A četudi se sama sprašujem, ali obstaja odgovor, ki odtehta minimalno moralno matematiko, da določene stvari niso izbira, ampak dolžnost, ima znanost širši pogled, ki ne obtožuje, temveč pojasni. Pojasni, zakaj določeni starši zanemarjajo, zlorabljajo, celo ubijejo svojega otroka in zakaj določeni ob tem pomagajo ali mižijo na obe očesi. Duševne bolezni, osebnostne motnje, družbeni ali ekonomski položaj in še in še. Strinjam se, potrebno je razširjati in poglabljati vedenje o človeku, potrebno je poznati vzroke, imeti objektivni pogled, razumeti, poznati korenine in prst, da se lahko ustrezno in učinkovito nagovarja vzroke, ne le posledice.

A mene ta nepopolna slika (starš, ki ne poseže v nasilje nad lastnim otrokom) vendarle ne pusti iz primeža in se vsakič, ko naletim na podobno zgodbo, spomnim na nekaj, ki se je zgodilo blizu nas. Od takrat je preteklo kar nekaj vode in veliko prahu se je že usedlo na spomin (morala sem poguglati – 14 let je minilo od začetka in 5 let od konca mletja sodnih mlinov). Šlo je za proces, ki se je končal z obtožbo za več kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost mladoletnih deklic, o čemer se je tedaj veliko pisalo, še več govorilo, a pustimo to – med trači in trači sem tiste čase slišala tudi o drobnem družinskem utrinku, povezanim z zadevo, ki pa ni bil nikoli na glas izrečen v nobeni sodni dvorani. Prijateljica mi je povedala, da je njena znanka nekoč, še deklica, mami povedala za neprimerno duhovnikovo dotikanje pri verouku, ta pa jo je potolažila, češ naj potrpi do konca šolskega leta, naslednje leto se bo itak spravljal nad druge in bo imela mir. No, tu jaz s svojim razumevanjem znova pogorim. Na eni strani mi je razplet procesa, kjer so zaradi občutljivosti obravnavane materije sodniki ravnali z veliko mero previdnosti (zadržanosti) in za katero se je javnost (razklana na dva (glasna) pola) vseskozi zelo zanimala in budno spremljala, kako se razvozlavajo zanke, vlil zaupanje glede mame – sodstva, me je tistih konkretnih mam in očetov iz mesa in krvi, ki na račun svojih otrok ščitijo ustanovo in tradicijo, strah. Ker ščitijo pozicije moči pred nemočjo. In kar naredi stvar še za odtenek trpkejšo – od tega sami nimajo ničesar. Čisti altruizem, čisti agape jim narekuje tako …

Dobri nameni

Svet je prepreden s takšnimi dobro mislečimi starši. In tudi mama, ki sem jo malo prej pohvalila, nas te dni ni bila pripravljena zaščititi. Primer je svež, gotovo mi ni treba podrobneje pojasnjevati. Mladenič je načrtoval maščevalni morilski pohod. Pripravljal se je dolgo in temeljito, spisal je več strani dolg seznam imen, si po spletu naročil glock in remingtona, ki bi ju v dveh šolah in v cerkvi nameril v sošolce in učitelje, ki so se v preteklosti do njega zaničevalno obnašali, in bi vanje praznil nabojnike drugega za drugim. Ponovim ključnik: morilski pohod. In ključniki razpleta? Opravičilo, pogojna kazen, psihiater enkrat tedensko. Ne vem, kakšno je bilo njegovo otroštvo, morda so tudi njega starši v stiski pustili na cedilu, a gre za odraslo osebo, ki je leta kovala maščevalni načrt in se namenila na strelski obračun. Zdaj je bil ponižan še s tem, da se je svojim zaničevalcem opravičil, javnost pa naj sodišču verjame, da je volk sit in koza cela. In ljudje z desetstranskega seznama naj mirno in brezskrbno spijo.

In brez dvoma bodo – če verjamete. Kot so mirno spale vse ženske in otroci, ki jim je mož in oče grozil, da jih bo pretepel ali še kaj hujšega. Ker se še nikoli, nikoli ni zgodilo, da so bile grožnje uresničene. Ker zakon vedno ščiti šibkejšega. Ker starši vedno zaščitijo otroka.