Medijska pismenost je abeceda 21. stoletja (UNICEF)
Včasih sta pojma digitalna in informacijska pismenost nastopala ločeno:
- medijska pismenost – sposobnost znanja in razumevanja, ki vam omogočijo učinkovito in varno rabo medijev oziroma informacij, ki jih mediji posredujejo.
- digitalna (informacijska) pismenost – zavedanje in sposobnost posameznikov za ustrezno uporabo digitalnih orodij in graditev novega znanja ter kritično ovrednotenje lastnega delovanja v digitalnem okolju.
Tehnološke spremembe na področju medijev, ki so globje in usodnejše kot kadarkoli v zgodovini, so pripeljale do tega, da sta oba pojma združena oziroma prepletena. Ljudje, ki so medijsko in digitalno pismeni, znajo poiskati in ovrednotiti informacije v digitalne svetu, na podlagi tega pa tudi sposobnost sprejemanja odločitev in delitev teh informacij. Ni namreč dovolj, da vsebine le kompetentno sprejemamo, pomembno jet udi, da jih znamo ustvarjati in deliti. Predvsem pa, da se zavedamo svojih dejanj. Tudi v digitalnem svetu.
Postati medijsko pismen pomeni učiti se interpretirati najrazličnejša sporočila ter postavljati prava vprašanja o tem, kaj gledaš, bereš ali poslušaš. Pomeni znati poiskati informacije, ki jih potrebuješ, in razumeti, kako delujejo mediji. Pomeni tudi razumeti, da sporočila niso vedno nevtralna, objektivna in nezaznamovana s predsodki ali stališči ter da pomembno vplivajo na oblikovanje naših stališč in odnosa do sveta, sprožajo pa lahko tudi burne čustvene odzive.
Vseživljenjsko učenje
Biti medijsko in informacijsko pismen pa pomeni tudi znati uporabljati informacijsko in komunikacijsko tehnologijo, s pridom izkoriščati vse njene prednosti, vendar se tudi zavedati njenih pasti in se znati zaščiti pred njimi.
Medijska in informacijska pismenost nista cilj, ki bi ga bilo mogoče osvojiti naenkrat in za vselej, sta vseživljenjski proces. Zato je tudi zmotno prepričanje, da je medijsko in informacijsko opismenjevanje namenjeno le otrokom in mladim. Potrebujemo ga vsi in to vsak dan.
Starši moramo imeti znanje, da se o vsebinah, ki jih na spletu spremljajo otroci, pogovorimo z njimi oziroma jih gledamo skupaj. Zato je pomembno:
- ali znajo uporabljati tehnologijo in na kakšen način jo uporabljajo,
- koliko časa je priporočljivo, da prebijejo na elektronskih napravah,
- kako videno in prebrano razumejo,
- kako so se ob prebranem oziroma videnem počutili,
- ali so razumeli še kakšne druge pomene videnega oziroma prebranega,
- koliko razumejo, da se vse videne vsebine ne dogajajo v resnici, temveč da gre za fikcijo ali pa za obogateno resničnost, katere vsebine so primerne njihovi stopnji razvoja.
Učimo z zgledom in odprtostjo
Otroke bomo najlažje prepričali in jih kaj naučili o tveganjih na spletu in o tem, kako se izogniti grožnjam, tako da bomo ta tveganja razumeli sami. To pomeni, da morate biti na tekočem z najnovejšimi tehnologijami, aplikacijami in trendi na družbenih medijih. To vam bo pomagalo pri pogovoru z otroki, ko boste govorili o pričakovanjih, ki jih imate od spleta vi in oni. Pred tem pa se seznanite tudi z grožnjami glede nevarnih in neprimernih spletnih mest, zlonamerni programski opremi (virusi ipd.) in tem, kako jo lahko prenesemo na računalnik oziroma telefon, spletnimi prevarami in spolnimi “plenilci”.
Ko se boste odločili za pogovor z otrokom o internetu, je pomembno, da z njimi vzpostavite odprt dialog. Tako se bodo počutili varne, da z vami spregovorijo tudi o neprijetnih stvareh, ki jih lahko pričakajo na spletu. Sporočite jim, da vas le skrbi za njihovo varnost in dobro počutje. Bodite pripravljeni tudi sami prisluhniti njihovim vprašanjem in pomislekom. Odkrito govorite z njimi. Pomagalo pa bo tudi vam bolje razumeti, kako in za kaj vaši otroci uporabljajo internet. (povzeto: https://druzina.pismen.si/)
Vir: Smernice o uporabi zaslonov pri otrocih in mladostnikih, AKOS: MIPI
Tamara Vonta
