Letošnji prvi maj je, tako kot lani, v senci epidemije koronavirusa. Kako ocenjujete zadnje leto, ki nam ga vsem na nek način kroji epidemija?
Mislim, da je bilo zadnje leto, vsaj za delavstvo, katastrofalno. Delodajalci ob razglasitvi epidemije, 13. marca 2020, nanjo niso bili pripravljeni. Nenazadnje nihče ni prav dobro vedel, kako in kaj, zato smo se ravnali tako, kot so se v drugih državah, predvsem na Kitajskem. V trgovinah recimo niso imeli zaščitnih sredstev, ni bilo pleksi stekel, ni bilo ničesar. Zahtevali smo, da se ljudi zaščiti, da se jim da zaščitna oprema, kar nam je nenazadnje uspelo in tudi vlada je na ta način delovala. Kljub temu, da je takratna direktorica NIJZ-ja rekla, da prodajalci niso ogrožena kategorija, kar je nekaj neverjetnega, je tudi na naš poziv predsednik vlade to gospo razrešil in so se začele zadeve odvijati v pravo smer. Sicer pa je epidemija pokazala nepripravljenost in podjetij in države na to stanje. Kar se tiče gospodarstva, so se ukrepi sprejemali stihijsko, brez načrta. Nismo vedeli, kdaj bo katera trgovina zaprta in zakaj je zaprta. Po mojem mnenju so bile denimo trgovine z avtomobili zaprte zaradi nerazumnega razloga, saj je tam izredno malo kupcev. Ampak tako je bilo in upam, da smo se iz tega nekaj naučili.
Delodajalci so se novim razmeram prilagodili, kot so se znali. Nekateri so povsem spremenili organizacijo dela, v času zaprtja fizičnih trgovin so poslovanje prenesli na splet. Kaj to pomeni za zaposlene?
Za zaposlene v trgovini splet pomeni neko novo dodano vrednost. Dejstvo pa je, da se moramo tudi kupci navaditi, da bo čedalje več oz. vedno več spletne prodaje, ki je cenejša, z manjšimi vložki. Morda to v bodočnosti pomeni, da bo manj trgovin in da ne bo takih silnih gradenj nakupovalnih središč. A ne glede na to, da spletna prodaja raste, se tudi fizične trgovine odpirajo kot gobe po dežju. Bomo videli, kaj bo prinesel čas.
Ne moremo mimo spremenjenih razmer na trgu dela. V lanskem letu se je v evidenco brezposelnih zavoda za zaposlovanje prijavilo dobrih deset tisoč ljudi, ki so delali v trgovinski dejavnosti, kar je za 34 % več kot v letu 2019. Menite, da bodo številke še rasle?
Ti podatki so lahko zavajajoči, ker dejansko samih prodajalcev v trgovinah manjka, so iskan kader, podjetja jih iščejo in tudi radi zaposlujejo. Problem je bil v tem, da so propadle enoosebne družbe, samostojni podjetniki, trgovski potniki, ki so bili na terenu in ta oblika trgovinske dejavnosti se zmanjšuje, se krči. Če vzamemo, da je v trgovini petnajst tisoč pravnih oseb, od tega pa 1500 pravnih oseb zaposluje večino zaposlenih, je teh deset tisoč ljudi, ki je delo izgubilo, neka kaplja v morje. Če denimo pogledamo celotno število brezposelnih, je to v državi naraslo za približno devet tisoč. Ti ljudje, ki so službo izgubili, so našli drugo zaposlitev.
Kaj nas čaka po koncu pandemije? Bodo delavke in delavci najšibkejši člen okrevanja gospodarstva?
Najbolj me skrbi, da se je država preveč zadolžila, da nas nenazadnje čakajo varčevalni ukrepi, ker kolikor poznamo Evropsko unijo, bo leta 2023 zahtevala, da se uveljavljajo maastrichtski kriteriji, kar pomeni, da bo potreben ZUJF 2, torej zmanjšanje pokojnin, neuskladitev pokojnin, varčevanje v javnem sektorju itn. Samo gospodarstvo bo delalo normalno naprej, ker brez gospodarstva ni ničesar, bomo pa morali to vrzel, ki smo jo ustvarili, nadomestiti. Ne rečem, da ni prav, da se je ljudem pomagalo, ampak slej ko prej bo za to prišel račun.
Kdo je danes delavski razred? Kakšna je njegova prihodnost?
Delavski razred smo vsi, ki delamo, ne glede na to, kje delamo in kaj delamo. Dejstvo je, da klasičnega industrijskega delavca skorajda več ni in da vsi, ki ustvarjamo neko dodano vrednost, smo delavski razred. Delo je treba spoštovati, tisti, ki delavca in dela ne spoštuje, tudi ne ve, od česa živi.
Prvi maj tudi letos obeležujemo okrnjeno, brez kresovanj, budnic, večjih druženj. Kakšen pomen sploh še ima praznik dela?
Mislim, da ima praznik dela velik simbolični pomen. Brez dela ni jela in kdor ne spoštuje dela, ne bo imel hrane. Delavec je tisti, ki se trudi in zato mu morajo biti osnovne pravice zagotovljene – osem ur dela, osem ur za rekreacijo oz. prosti čas in osem ur počitka. Sindikati bomo pri temu vedno vztrajali, nenazadnje pa tudi pri ostalih delavskih pravicah, ki so si jih izborili naši starši in stari starši, to so pravica do odmora, pravica do dostojnega delovnega mesta in tudi pravica do dostojnega plačila, ki je ena pomembnih poant, ki ga danes ni. Danes imamo veliko zaposlenih z doplačilom do minimalne plače, kar pomeni, da jim je treba doplačevati, da lahko eksistenčno živijo. Taka država ne bi smela biti nobena. Že Roosevelt je dejal, da ne bi smelo biti delavcev, ki bi prejemali minimalno plačo. Pri nas je na žalost 70 odstotkov vseh zaposlenih z doplačilom do minimalne plače v trgovini kot najmočnejši dejavnosti, da ne omenjam plačne skupine J v javnem sektorju, gostinstva in ostalih dejavnostih, kjer so v glavnem plače izredno nizke, dobički pa ekstremno visoki. Če pogledamo plačila menedžerjev, se pa vrtijo okoli deset tisoč in več evrov, tam, kjer je največ zaposlenih na minimalni plači.
Se bo pomen tega praznika moral spremeniti, ocenjujete, da bo potrebno sindikalni boj postaviti na nove temelje?
Mislim, da ga bo treba bolj radikalizirati. S socialnim dialogom v naši državi ne gre več nikamor. Socialni dialog stoji, delodajalci se nočejo pogovarjati o plačilu, nimamo postavljene cene dela in smo en unikum v Evropi, kjer delavci vedo, za katero ceno delajo in lahko delo tudi odklonijo, če jim ta cena dela ne odgovarja. Bojim se, da bo vedno več slovenskih delavcev zaradi plače bežalo ven, mi pa bomo naprej iskali ljudi od drugod, tudi iz Podsaharske Afrike. So pridni delavci, ampak so na žalost prišli v Slovenijo samo zaslužiti. V lanskem letu smo sicer uspeli z dvema večjima zadevama, in sicer smo dosegli zaprtje trgovin ob nedeljah, državni zbor pa je sprejel tudi spremembo zakona o starševskem varstvu, po kateri se staršu s krajšim delovnim časom zaradi skrbi za otroka plača prispevek za socialno varnost do polne delovne obveznosti od sorazmernega dela njegove povprečne mesečne bruto plače, ne več le od sorazmernega dela minimalne plače.
Kaj boste v sindikatu ob praznovanju 1. maja letos postavili v ospredje?
Naše sporočilo je socialni dialog, naše sporočilo je ne tak demografski sklad, kot je predviden. Bojimo se, kaj bo s pokojninami mladih generacij, kaj bo po letu 2040, ker tak demografski sklad, ki je danes postavljen v zakonu, pomeni to, da sploh ni dorečeno, koliko denarja se bo odvajalo vanj, torej za pokojnine po letu 2040, zato ker se bo v zakonu o izvrševanju proračuna vsako leto določalo, koliko se bo namenilo v ta sklad. V ta sklad so postavili čisto vse premoženje države, skupaj s TEŠ-em, ki je velik izgubaš, skupaj Slovensko odškodninsko družbo, ki bo morala še naprej izplačevati denacionalizacijske upravičence, skupaj z družinsko politiko, usklajevanjem pokojnin in gradnjo domov za upokojence. Vse to potrebujemo, vendar ne z denarjem, ki bi moral biti namenjen za pokojnine vseh mladih, ki danes delajo in se bodo upokojili po letu 2040.
(vs)
