Lokovec, kraj nesrečnega imena
V igri spoznamo resnično ljubezensko zgodbo, na njen razplet ključno vpliva družbena razlika med zaljubljenima, saj je ona (Ita) predstavnica meščanske družine, on (Ernest) pa zadnji predstavnik plemiške rodbine, ki mora poskrbeti za žlahtno nasledstvo. Ernestu predstavlja ta zahteva pretežko breme, sprejme odločitev in zaključi svoje mlado življenje.
Avtorica je dogajanje deloma postavila v Lokovec, saj je Ernest tam služboval kot častnik med prvo svetovno vojno, nastanjen v gostišču Winkler, kjer je tudi storil usodno dejanje. Zato je bil Lokovec zanj in za vse, ki jih je njegova smrt užalostila, kraj nesrečnega imena.
Že ob premieri radijske igre je dozorela odločitev, da se bomo odzvali vabilu velikega poznavalca prve svetovne vojne, Vinka Avsenaka, tudi urednika revije Na fronti, ki se je v naše raziskovanje okoliščin Ernestovega vojaškega življenja vključil z veliko vnemo in nam postregel z nizom pomembnih podatkov, na premieri je celo nosil uniformo identično Ernestovi in se podali Po Ernestovih stopinjah.
V soboto, 29. maja 2021, smo se podali na raziskovalno pot: odbor za pripravo simpozija, gledališčniki, pevski zbor in bralni krožek DU Senovo. Vsak s svojimi cilji in nalogami. Vožnjo na drugi konec Slovenije smo izkoristili za ponovno poslušanje radijske igre in predstavitev temeljnih vzrokov prve svetovne vojne in okoliščin lokacije soške fronte. Prvi cilj – Lokovec – nas je prepričal, da je vse, kar smo prebrali v drugem delu romana, avtorica predstavila realistično - brez olepševanja in oteževanja.
Poznavalec Vinko Avsenak razpolaga z najrazličnejšimi verodostojnimi dokumenti, med drugim ima skico vojaškega pokopališča Lokovec z označenim Ernestovim grobom. Poiskali smo ga. Prav tam so gledališčniki uprizorili ganljivo dramsko sliko, kako je mati prvič iskala in našla sinov grob. Pevski zbor je z žalostinko Lipa zelenela je ustvaril vzdušje, da se je marsikomu orosilo oko. Kratki komemoraciji so prisostvovali tudi nekateri domačini, ki so nas prijazno povabili, da spoznamo njihov kraj.
Lokovec leži na vzhodnem robu Banjške planote in velja za eno najdaljših slovenskih vasi. Tu se brezvoden svet, poln vrtač in uval, na vzhodu strmo spušča proti Čepovanski dolini, na zahodu pa se stopnjasto znižuje v ravninski, travniški del Banjšic. Naselitev kraja je povezana z oglarstvom, sloves kraja pa je v svet poneslo kovaštvo. Že pred letom 1868 je bilo v kraju kar 200 kovačij, iz katerih so prihajali raznovrstni izdelki. Lokovški kovači so se ponašali predvsem s kovanjem rezilnega orodja. Kulturno turistično društvo Lokovec je pred leti v kraju odprlo vrata Malemu muzeju kovaštva, ki obiskovalcem ponuja na ogled raznovrstne svedre, fauče, žeblje in druge izdelke ter orodja, v pritličju stavbe pa se nahaja kovačija, kjer so nam predstavili tradicionalen način kovanja lokovških izdelkov.
Naslednji postanek v Čepovanu smo namenili krajši komemoraciji ob grobnici avstrijskih vojakov padlih v prvi svetovni vojni. Tu počiva tudi naslovni junak naše zgodbe.
Pot nas je nato vodila na Sveto Goro. Nad reko Sočo in Solkanom se strmo dviga romarska božjepotna bazilika. Z gore se odpre slikovit pogled na Julijske Alpe, na Trnovski gozd, Škabrijel in Grgar, na Gorico, Solkan in Sabotin, na Kras in Jadransko morje in na vinorodna Brda, Karnijske Alpe in Dolomite. Najbrž bi imeli greh, če ne bi preizkusili izjemne akustike, ki jo ponuja ambient te veličastne cerkve. Kako ubrano je zazvenela Marijina pesem! Nobeno ozvočenje ne bi moglo pričarati tolike lepote.
Le še Sabotin nas je z druge strani vabil v svoje naročje bogatih zgodb, pričevalk davne preteklosti. Ta vrh nad Gorico je bil zaradi strateške lege nad Sočo pomembno avstro-ogrsko mostišče na desnem bregu reke. V 6. soški bitki, avgusta 1916, je italijanska vojska zavzela Sabotin, kar je omogočilo zasedbo Gorice. Hrib je prepreden s sistemi jarkov in kavern, ki sta jih avstro-ogrska in italijanska vojska zgradili pri utrjevanju svojih položajev. Le kratek del smo jih prehodili in ob tem prisluhnili nadvse zanimivemu in zgovornemu vodiču, ki nam je tudi tiste težke in hude čase približal na prijeten način. Danes je zaradi zgodovine in naravnih znamenitosti Sabotin pomembna izletniška točka Goriške, kar smo lahko sami opazili, saj so v tistem času, ko smo bili mi tam, obiskovalci nenehno prihajali in odhajali.
Polni vtisov in novih znanj smo se vrnili na Senovo. Vse cilje smo dosegli, ob kakovostnem vodenju vseh vodičev, zlasti pa Vinka Avsenaka, smo izvedeli celo več, kot smo pričakovali.
Bralni krožek Društva upokojencev Senovo
