Prešerno in praznično s Prešernom
KRŠKO Sedemnajst se nas je zbralo na spletnem srečanju, ki je bilo skoraj podobno kulturnemu maratonu od Radeč, Tržišča, preko Lisce in vse do Bizeljskega, saj smo bili udeleženci razkropljeni po celem Posavju. V poldrugi uri smo najprej obudili spomine na prvo srečanje s Prešernom. Vsi smo ga »spoznali« v osnovni šoli, tam nekje okrog 5. razreda, ko so nam poskušali razložiti ozadje nastanka Uvoda h Krstu pri Savici. Ugotovili smo, da smo se marsikaj naučili, kar smo razumeli šele pozneje, ko smo malo odrasli.
V nadaljevanju je vsak od navzočih predstavil, katera Prešernovih ima v njegovem literarnem spominu posebno mesto. Prisluhnili smo komentarjem, odlomkom ali kar celotam: Matiji Čopu, V spomin Andreju Smoletu, Apel in čevljar, Zdravljica, Kadar previdi učenost zdravnika, Zdravljici v priredbi Gustava Krkleca. Baladi Povodni mož smo namenili več pozornosti, saj je ga. Jadranka omenila Rozino varianto in predstavila Saksidovo in Trkajevo, ga. Ivana pa nam je prebrala kar svojo. Res zanimivo!
S svojo medgeneracijsko in ekološko obarvano pesmijo o vodi se nam je pridružil tudi predsednik PZDU g. Jože. Branko nam je predstavil vrhove Prešernovega ustvarjanja – Sonetni venec, Sonete nesreče in Krst pri Savici. Vsega ravno toliko, da bomo še enkrat posegli po Poezijah in obudili že pozabljene verze. Ob Prešernu pa smo našli še čas za prav tako večnega Frana Milčinskega Ježka in za letošnjega Prešernovega nagrajenca – Ferija Lainščka.
Kritično smo se dotaknili izbrisa Dnevnika Ane Frank iz učnih načrtov v RS in debato zaključili z upanjem, da bo prav zaradi oznake »izbrisan« po njem poseglo še več bralcev, kakor so pred 200 leti iskali in si delili tiste Prešernove pesmi, katerim cenzura ni dovolila objave. Nekaj smo imeli tudi poslušalcev oz. gledalcev, kar je vsekakor dobrodošlo na vsakem kulturnem dogodku, ki smo ga strnili z zadnjo kitico Zdravljice:
Nazadnje še, prijatlji,
kozarce zase vzdignimo,
ki smo zato se zbratli,
ker dobro v srcu mislimo;
dókaj dni
aj živí
vsak, kar nas dobrih je ljudi!
Srečanje smo sklenili zadovoljni, da nam je uspelo družiti se na čisto poseben način in ustvariti kulturno obarvano praznično dopoldne. Če ne bi bilo korone, gotovo tega časa ne bi preživeli skupaj. Dokazali smo, da je Prešeren primeren za vse čase, vse generacije in vse razmere, skratka: brezčasen in večen.
Boža Ojsteršek, DU Senovo
(eP)
