Irena Jurca / Privid življenja
V petek, 5. aprila, bo v Galeriji Krško odprtje razstave Privid življenja. Z razstavo umetnica Irena Jurca nadaljuje razmišljanje o stanju duha in človekovem obstoju v zahodni družbi. Preko prikazovanja fragmentirane telesnosti Jurca drobi svojo misel na tehtna vprašanja tega časa; kaj pomeni biti človek, koliko je v boju za preživetje še ohranil človečnosti in kaj sledi? Meditativna narava del vabi k ponovnem premisleku o svetu in človekovi vlogi v njem. V Galeriji Krško umetnica prvič predstavlja svoja dela iz serije Neulovljive sanje v dialogu z zvočno instalacijo.
Irena Jurca / Privid življenja
petek, 5. 4., ob 18.00 uri
Galerija Krško
Valvasorjevo nabrežje 4, Krško
Iz spremnega besedila
Razstava Privid življenja z minimalističnim prikazom avtoričine ideje gledalca popelje v vizualno in avditivno meditativno izkušnjo, skozi katero lahko gledalec ponovno premisli o sebi, svetu in svoji vlogi v njem. Umetnica Irena Jurca v ospredje svojega zanimanja postavlja avtorsko fotografijo, s katero pripoveduje o vsebinsko različnih temah. Kot pravi sama, s pomočjo fotografske podobe raziskuje razmerje med intimnim doživljanjem sveta in zunanjo družbeno stvarnostjo. Osredotoča se na teme, ki odražajo bivanjske izkušnje ter različna eksistencialna vprašanja o smislu in bistvu, minevanju in razumevanju družbene realnosti. V predhodni seriji Morje v meni se je ukvarjala z družbenopolitičnim problemom migracij, ki se je navezoval na konkretno ki se je navezoval na konkretno izkušnjo tudi v našem okolju občutene begunske krize. V seriji Neulovljive sanje pa se je osredotočila na posameznika, prežetega s kulturo strahu, krhkosti in razdrobljenosti.
Nina Sotelšek, kustosinja razstave
Irena Jurca z deli iz cikla Morje v meni dokazuje, da je mogoče tudi z navidezno nepomembnimi fragmenti iz vidne stvarnosti zastaviti gledalcu tehtna občečloveška vprašanja, denimo o tem, kam gremo kot posamezniki ali kot družba. Njene podobe, na katerih je izrazito poudarjena subjektivna nota, seveda niso hipni posnetki, temveč dajejo vtis, da gre za premišljene oblikovne študije, na katerih je formo podredila vsebini. Pomembne vloge pri razumevanju celote pa nimajo le simbolni elementi, ampak tudi tonski kontrasti, s katerimi dodatno stopnjuje vsebinsko komponento, ki se razkriva kot nenehna drama bivanja.
Nataša Kovšca, likovna kritičarka
Vir: Kulturni dom Krško
