V Galeriji Božidar Jakac bodo v petek odprli razstavo štirih avtoric

Vegetacije: Nika Erjavec, Tina Konec, Tea Kralj, Tilyen Mucik

Skupinska razstava Vegetacije sooča dela štirih vizualnih umetnic, ki se v svojem delovanju posvečajo različnim vidikom upodabljanja in obravnavanja narave skozi perspektivo umetnosti. V svojih praksah angažirano naslavljajo odnos človeka do naravnega okolja, ki se je skozi različna obdobja zgodovine, kakor tudi v sodobnem času, neizbežno izkazoval in odražal tudi v dominantni vizualni kulturi in umetnosti.

Čeprav so mnoge civilizacije v toku zgodovine uspele vzpostaviti navidezno ločnico med samoniklo naravo in človeško proizvedeno kulturo, se omenjena distinkcija danes vse bolj izkazuje za prisiljeno in umetelno. Kljub temu je bila prav narava večna inspiracija pri ustvarjanju kulture in umetnosti, saj sta le-ti nenehno povzemali njene oblike, strukture in načine delovanja. Odnos človeka do naravnega okolja je bil zato vselej dvoličen: na eni strani skrajno tekmovalen, saj si je želel človek naravo podrejati in jo kontrolirati, hkrati pa tudi simbiotičen, saj jo je vselej dojemal s prav posebnim občudovanjem in strahospoštovanjem. Dela na razstavi Vegetacije tako odražajo globoko navezanost in povezanost sodelujočih umetnic z vsem zemeljskim, o čemer v veliki meri pričajo povsem različni načini uporabe vegetativnih oziroma rastlinskih elementov. Štiri ustvarjalke druži predvsem skrajna raznolikost njihovih avtorskih praks: Nika Erjavec se predstavlja z novomedijsko prostorsko instalacijo, Tina Konec s serijo velikoformatnih risb, Tea Kralj s slikarskim ciklusom in Tilyen Mucik predvsem z naborom fotografij v razširjenem polju. Umetnice v svojih lucidnih, angažiranih in večplastnih umetniških praksah kažejo na človekovo odvisnost od narave in na okoljske tegobe sodobnega sveta.

Na večplasten odnos med človeškim delovanjem in samoniklimi naravnimi procesi v svoji hibridni umetniški praksi opozarja Nika Erjavec. Njena interaktivna prostorska in zvočna instalacija Tretja krajina kombinira na videz povsem nekompatibilne elemente, suho rastlinje, nabrano v zapuščenih urbanih prostorih, umetno zelenje, potrošne vsakdanje materiale ter ultrazvočne senzorje, ki reagirajo na gibanje in spremenijo zvočno krajino prostora. To v zraku lebdeče rastlinje pa lahko poleg svojega atmosferskega učinka izpostavi tudi nekatera temeljna eksistencialna vprašanja človeške vrste, kot denimo vprašanje percepcije naravnega okolja. Soočanje žive in nežive materije priča o usodni povezanosti in prepletenosti kulture in narave. Sleherni element v kolesju tehnologije temelji na naravnih virih, ki jih je treba najprej izvleči iz domene zemeljskega. S tem Nika Erjavec naslavlja tudi pomembna družbeno-okoljska vprašanja, predvsem nevzdržnost trenutne kulture bivanja in razsežnosti njenega vpliva na okolje. Avtohtone ali invazivne rastline se lahko povezujejo v kompleksne in biotsko pestre sisteme, ki so često odpornejši od ekosistemov, ki jih ureja in vzdržuje človek. Prav tako pa izpostavlja dvoličen pomen invazivnosti, ki svojo skrajno absurdnost pokaže šele v prenosu v polje družbenega.

V svojih velikoformatnih risbah se Tina Konec posveča subtilnemu upodabljanju naravnih pojavov, ki so del njenega vsakodnevnega izkustva. Amorfne kompozicije njenih del povzemajo nepravilnost in nesimetričnost organskih oblik, ki se lahko odrazijo na različnih ravneh gledalčeve percepcije. Umetnica v svojih risbah upodablja dejanske ali namišljene drevesne krošnje in vejevja, ki zaradi močne stilizacije učinkujejo kot silhuete. Podrobno izrisane podobe fragmentov rastlin kljub mimetičnosti ostanejo ujete v navideznem brezprostorju, čeprav so zamejene z robom slikovnega polja. Kljub temu delujejo, kot da se vijejo proti svojemu večnemu cilju – viru svetlobe. Čeprav se umetnica oprijema kar najbolj primarnega motiva v človekovem neposrednem okolju, so njena dela v svoji pojavnosti skoraj sanjska, saj naravo predstavljajo izven racionalnih zaznavnih okvirov. Upodobljene vegetacije tako postanejo simbolne podobe življenja kot takšnega, saj je rastlinje brezpogojno eden ključnih delov človeškega univerzuma.

Tea Kralj večinoma raziskuje v mediju slikarstva. V svojem dosedanjem delovanju se je obsesivno in analitično ukvarjala z vzorčenjem in plastenjem slikarske površine, da bi tako ustvarila učinek taktilnosti in reliefnosti na dvodimenzionalni površini. Njene slike povzemajo motiviko čipk oziroma sorodnih oblik vzorčenja in stiliziranja zlasti vegetativnih motivov, ki so nemara posledica človekove prvinske fascinacije nad naravnim svetom ali pač njenega prenosa v domeno kulturne produkcije. Dela tako ne prikazujejo neposrednih reprezentacij narave ali rastlinskih motivov, pač pa jih v svoji ambivalentni podobi pogosto le nakazujejo. Na drugi strani delujejo slike Tee Kralj skoraj krhko in efemerno, kot da se pred gledalcem razkrajajo, na podoben način kot se neizbežno brišejo in minevajo manj specifični spomini. Zato je morda najbolj neposreden in asociativen element njenega motivnega sveta ravno stilizirana vegetacija, ki se skozi različne (tudi) nezavedne kanale vsakdanje vizualne kulture preliva v človekov vsakdanjik.

Svojo fascinacijo nad rastlinskim svetom pa skozi svojo ustvarjalno prakso že vrsto let dokaj neposredno izraža Tilyen Mucik, ki predano in poglobljeno raziskuje načine reprezentacije rastlinja skozi medij fotografije v razširjenem polju. Njena dela namreč ne ostajajo vselej na ravni ploskovitih podob, ampak se lahko raztezajo tudi v prostor in hibridno kombinirajo različne načine in materiale. Rastline so v stvarnem svetu izrazito prostorski objekti, zato jim prevajanje v ploskovitost fotografskega odtisa odvzame nekatere primarne lastnosti. Kljub temu pa sodobni človek različne zemeljske pojave vse pogosteje vidi in dojema skozi posredovane podobe, ki ne morejo izpostaviti vseh ključnih elementov rastlinja, kot na primer taktilnost, vonj ali krhkost. S prenosom v fotografski medij umetnica rastline pravzaprav zamrzne v času in jih v tem zatečenem stanju ohrani za večnost. Na ta način jih izvzema iz njihovega organskega okolja in jih prenaša v generični svet človeške kulture. V eni izmed novejših serij Žbunje je tako svoja dela ustvarila na hibriden in eksperimentalen način neposrednega soočanja rastlin in njihovih fotografskih podob, da bi s tem vsaj nekoliko povrnila izvorno divjo organskost vegetativnega sveta.

Fotografije:

1. Tea Kralj, Slike I-XV, 2021-2022. Razstava Vegetacije. Foto: Jaka Babnik
2. 4. Tilyen Mucik, Herbarij, 2016-2022. Razstava Vegetacije. Foto: Jaka Babnik

Galerija Božidar Jakac Kostanjevica na Krki