90-letnik s Počakovega pri Radečah
RADEČE Po sedmih mesecih, odkar so se 16. aprila ustavili pri Faleževih v Počakovem, kjer je takrat praznovala Slavka Zahrastnik, je bila s strani lokalne samouprave in domačih društev pozornost izkazana novemu slavljencu v hiši - 16. decembra so se oglasili pri njih, ker je Janez Zahrastnik, Slavkin mož, dan prej v družbi domačih praznoval svoj 90. rojstni dan. Redko se zgodi, da v enem letu obiščejo oba zakonca, ki jima uspe dočakati tako lepa leta.
Kot sta povedala Slavka in Janez, je bila leta 1929, ko sta se rodila, zelo huda zima. Poleg župana Občine Radeče, Tomaža Režuna, so se obiska udeležili še član Sveta KS Svibno, Matjaž Mikuž, predstavnici Krajevne organizacije Rdečega križa Svibno, Vida Renko in Marta Starina, predsednica Društva upokojencev Radeče, Jožefa Novak, predstavnik Društva invalidov Radeče, Ivan Kink in sekretar Območnega združenja Rdečega križa Laško-Radeče, Vlado Marot.
Fotogalerija (Foto: Vlado Marot):
Janez je odraščal v družini osmih otrok (še petih sester in dveh bratov) in naneslo je, da je prav on ostal na domačiji, se 1956 leta oženil z vrstnico Slavko iz sosednje vasi in sta tri leta po poroki, po smrti njegovega očeta, potem prevzela skrb za kmetijo in vseh enajst ljudi, ki so še bili pri hiši. Janez meni, da se je takrat dobro odločil, saj je pri hiši potreboval sopotnico, ki je znala takoj poprijeti za sleherno delo, saj da bi se šele pričela učiti, ne bi bilo časa. Tako sta uspešno gospodarila. Janez je s konji, ki jih takrat niso imeli daleč naokoli, spravljal les iz bližnjih in daljnih gozdov, žena pa je doma skrbela za dom in družino, ki sta si jo obogatila z dvema pridnima sinovoma, Francijem in Janezom ter hčerko Rezko.
V času, ko so jima moči začele popuščati, sta ugotovila, kako dobro je, da imata vse svoje najbližje, poleg sina Francija, ki je ostal doma in si tukaj ustvaril družino, še ostala dva in da si složno med sabo pomagajo. Janez je več kot 30 let s konji prevažal les, zlasti hlodovino, na postajo v Zidani Most in kar nerad se spominja težkih časov, ko se je poleg napornega dela podajal v nevarnosti, tako zase, kakor za živino. Zato je bilo zanj lažje, ko se je zaposlil v radeški papirnici in tam dočakal svoj zasluženi pokoj. Je pa res, da so za njihovo družino prav konji in potreba po njih bili razlog, da so bili eni redkih, ki jih niso odpeljali v izgnanstvo.
Njegov lep del življenja je bilo prepevanje. Doma so vsi peli, tudi brata in sestre, kmalu so začeli peti na kóru pri cerkvenem zboru, kasneje, leta 1969 pa se je Janez vključil v Moški pevski zbor Papirničar Jagnjenica, kjer je prepeval in se trudil, da ni zamudil na vaje ali nastop, pa čeprav je doma, kjer je bilo dela na pretek, velikokrat moral pustiti pomembno opravilo. Pri zboru je vztrajal do lanskega leta. Zato so mu fantje iz zbora na njegovem praznovanju prišli zapeli v čast jubileju in njegovemu sodelovanju z njimi.
Z ženo Slavko se še trudita, da poskrbita zase, Janez se še pogosto odpelje z avtom v dolino, da kaj nabavi in da ne pozabi voziti, doma pa skrbi, da je zlasti v zimskem času prijetno toplo.
Doroteja Jazbec, vir in foto: Vlado Marot
