Na obisku v Črneči vasi
KRŠKO Lansko jesen sploh ni bilo mogoče začeti z našim krožkom, a nismo obupali. Za zgled smo si vzeli učence, dijake in študente, ki so v oktobru 2020 začeli delati na daljavo. Moram priznati, da gre za bistveno razliko z nami. Naš krožek tvori namreč skupina ljudi, ki sodi v starejšo generacijo, saj smo vsi upokojenci in nismo generacija, ki zna s pametnimi telefoni, računalniki ali tablicami. Velika večina celo ne mara sodobne tehnologije. Pa vendarle. Ko smo ugotovili, da se covid ne bo tako hitro umiril, kot smo si vsi želeli, smo vedeli, da moramo nekako le začeti. Kljub vsemu smo si želeli druženja in pridobivanja novega znanja. Začeli smo s strokovnimi članki po e-pošti med mentorico in člani krožka. Mentorica je pošiljala navodila, pripravila je zapise, ki so predstavili posamezne kraje v naši okolici. Kmalu pa so se s svojimi prispevki pridružili še posamezniki, ki so morda vedeli še kaj več o izbranem kraju. Ostali pa so doma na svojih kavčih pridno proučevali vsak zapis posebej.
Kmalu pa so se nekateri krožkarji že naučili uporabe zooma in aplikacije Google meet. Začeli smo se srečevati in pogovarjati preko te aplikacije. Žal, so bili prisotni samo nekateri člani. Večina ni mogla sodelovati zaradi tehničnih ovir. Komaj smo dočakali pomlad v upanju, da bomo vendarle lahko šli na kakšno ekskurzijo. Ta želja se je uresničila šele 11. maja, ko smo se zbrali v Kostanjevici in se odpravili na Gorjance v Črnečo vas.
Fotogalerija (Foto: Ljudska univerza Krško):
V čudovitem sončnem dnevu smo si ogledali vas in nekdanji obmejni stražni stolp iz časov turških vpadov, ki so ga zgradili Uskoki konec 16. stoletja. Z nami pa je bila tudi ga. Jordanova, upokojena učiteljica, ki je kar nekaj let živela in poučevala na podružnični osnovni šoli v Črneči vasi. Pripovedovala nam je o življenju na vasi po drugi svetovni vojni, ko so ljudje živeli skromno in pogosto tudi v velikem pomanjkanju. Zlasti hudo je bilo spomladi, ko jim je zmanjkalo celo moke, da bi lahko spekli kruh. Družine pa so bile velike in otroci vedno lačni. Takrat so se znašli tako, da so napravili drva in jih prodajali. Preživljali so se namreč le s kmetijstvom. Tudi v šoli je bilo drugače, kot smo vajeni danes. Sprva je bilo v šoli veliko otrok, tudi do 150. Kasneje pa je število zelo upadlo, zato so leta 1972 ukinili podružnico.
Marija Jordan je prišla na šolo takoj, ko je končala učiteljišče. Ker je imela eno leto štipendijo, je morala seveda sprejeti vsako delovno mesto. Bila je edina učiteljica na šoli in zato je morala imeti kombiniran pouk od prvega do četrtega razreda. Čeprav je bilo težko, pravi, da je bilo dobro to, ker so bili otroci ubogljivi in je rada delala z njimi.
Ogledali smo si tudi staro šolo, čeprav je sedaj v stanju obnove. Ob tem ogledu je gospa Marija obujala spomine, kako je bilo, ko je nekaj časa živela v tej šoli brez vode in elektrike. Na srečo so imeli čudovito snažilko, ki je pozimi prihajala že ob peti uri, da je zakurila v vseh prostorih. Kasneje je učencem pripravljala tudi malice. Seveda je morala sama peči kruh.
Naši gostji smo hvaležni, da je z nami delila spomine na čas, ko je bila ta vas še revna in čisto nič podobna današnji. Danes se lahko le čudimo temu že kar modernemu naselju s krasnimi hišami in pospravljenimi dvorišči.
Iz Črneče vasi smo se odpeljali še na Mohor, ki nam je ponudil lep razgled vse do Julijcev in Kamniško-Savinjskih Alp. Uživali smo ob pogledu na Krško polje in Kostanjevico, ki smo jo imeli kakor na dlani. Za konec pa nas je povabila naša pridna članica Vida še v zidanico na prigrizek, sok in kavo, da smo se lahko v miru še malo pogovorili in poslovili za to študijsko leto. Soglasno smo ugotovili, da smo zelo pogrešali naša druženja. Ugotovili smo, da smo že sedmo leto skupaj v krožku. Le malo članov je odšlo, več jih je pa prišlo na novo.
Sklenili smo, da bomo v jeseni nadaljevali z novim programom, ki nam ponuja še obilo možnosti spoznavanja domačih krajev.
Zapisala: Zdenka Horvat, mentorica
