Reka Sava kot meja med štajerskim in dolenjskim narečjem

Razlog za to tiči predvsem v geografski razgibanosti prostora. Hribovja, gorovja in reke so še danes nekakšne meje, ki ločujejo eno narečje od drugega. Če se ozremo zgolj po naši bližini, opazimo, da je meja med štajerskim in dolenjskim narečjem reka Sava in če pogledamo malo dlje, čez Gorjance, opazimo razlike med načinom govora Dolenjcev in Belokranjcev.

V Sloveniji imamo sedem narečnih skupin

Po zgoraj zapisanem hitro ugotovimo, da se prebivalci Posavja na grobo uvrščajo tako v štajersko kot dolenjsko narečno skupino. V Sloveniji jih sicer poznamo sedem, poleg omenjenih še gorenjsko, koroško, panonsko, primorsko in rovtarsko. Posavski rojak in jezikoslovec dr. Jože Toporišič sicer govori še o osmi, kočevski jezikovni skupini.

Narečne skupine imajo podskupine

Vsaka od narečnih skupin je razčlenjena v podskupine. Za prvi primer vzemimo štajersko, ki pozna šest podnarečij – zahodnoštajersko, zgornjesavinjsko, srednještajersko, južnopohorsko, kozjanko-bizeljsko in posavsko. A je slednje, kljub nazivu ’posavsko’ zasnovano nekoliko širše, saj je razčlenjeno na zagorsko-trboveljsko, laško in sevniško-krško podnarečje. Je torej del štajerskega narečja in se govori vse od Litije do Brežic, kot tudi v spodnjem toku reke Savinje, na svoji meji ob reki Savi pa je že čutiti vpliv dolenjskega narečja. To je opazno predvsem v sevniško-krškem govoru, za katerega gre, kot navajajo na Wikipedii, za starejši dolenjski substrat, obogaten s starejšimi štajerskimi posebnostmi. Sevniško-krško podnarečje govorijo od Radeč prek Sevnice in Krškega do Velike Doline.

Več v naslednjih tednih

O barvitosti in posebnostih posameznih narečij z območja Posavja boste lahko več prebrali v seriji prispevkov, ki jih bomo objavili v naslednjih tednih.

Objava je sofinancirana s sredstvi Ministrstva za kulturo Republike Slovenije.