O (pretežno) štirih tačkah mesta
Zjutraj grem do pisarne pogosto po bližnjici, preko parkirišča starega bloka, ki se ga po prijetnih stanovalcih spomnim še iz otroštva. Piham si v roke, saj je hladno, na desnem bregu Save ivje in mraz vztrajata kar globoko v dopoldne. Ob parkirišču zagledam doma izdelano hišico. Pokrita je s strešniki, da jo ne moči dež. Na senu v hišici drema črna muca. Eno uho so ji načeli ulični boji, a vendar se pred mrazom lahko vsaj malo skrije v svoje zavetje. Vedno me spravi v dobro voljo in vedno se raznežim. Dotakne se me skrb za kakršnokoli živo bitje, zavedanje, da je v našem svetu vendarle veliko več dobrega in sočutnega, kot nam včasih prikazujejo.
Ta mačja hiška ni edina v mestu, ni edina niti v širšem zaledju mesta. Za živali brez doma vsak dan skrbijo ljudi, ki jih niti ne opazimo, za katere ne vemo. Za zavržene mačke in pasje mladiče. Za pse, ki živijo na metrskih verigah od rojstva do smrti. Ljudje, ki dajejo za to denar in čas in srce. Verjamem, da se odnos do živali odslikava tudi v odnosu do soljudi. In obratno.
Ti isti ljudje krijejo tudi stroške zdravljenja živali pri veterinarju. Pohvalno je, da občina vrne denar, ki smo ga namenili kastraciji oziroma sterilizaciji živali, a za nekatere je že čas, ki ga morajo nameniti temu, račun, ki ga morajo poravnati, preveč. Zato breme odložijo na druge.
Krško ima status mestne občine. Sodi med občine, ki imajo razmeroma bogat proračun. A ni končno nastopil čas, da poskrbimo za lastno zavetišče, kamor bomo namestili nemočne živali, ki so zavržene in zapuščene? Je res še vedno treba poslušati izgovore o pristojnostih enega ali drugega zavetišča, s katerim je sklenjena pogodba?
Ni. Prostovoljcev je veliko. Že tako ali tako opravljajo to delo. Ničesar ne zahtevajo v zameno. Morda le to, da v stavbi na Cesti krških žrtev 14 spoznajo, da je to nujno in dobro za vse.
Tamara Vonta
