Kaj praznujemo ob dnevu suverenosti?
25. oktober je državni praznik
BREŽICE Predsednika Pokrajinskega odbora Zveze veteranov vojne za Slovenijo Antona Supančiča in predstavnika Policijskega veteranskega društva Sever Posavje Miho Molana smo v pogovorni oddaji, ki smo jo predvajali na naših straneh, povprašali o spominih na dogodke v letu 1991.
Če se vrnemo na začetek, na dogodke, ki so vodili do odhoda vojakov Jugoslovanske ljudske armade, vojna se je končala s premirjem. Kakšen je bil takrat status vojaka Jugoslovanske ljudske armade na Slovenskem?
SUPANČIČ: Jugoslovanska ljudska armada se je nahajala po premirju, po tistih prvih julijskih dneh 1991, v nezavidljivem položaju. Doživela je poraz v desetdnevni vojni v Sloveniji, poraz s strani Teritorialne obrambe in s strani slovenske milice. Bila je prepoznana kot okupatorska vojska, armada, ki je bila še nekaj tednov pred tem, kot Jugoslovanska ljudska armada, ki je imela nalogo, da brani tudi Slovenijo pred zunanjim sovražnikom.
Vendar se je v bistvu s svojo akcijo, s svojim pohodom proti Sloveniji, s tem padla na svojo najnižjo točko in bila je blokirana v svojih vojašnicah. Ocenjujemo in verjetno je bilo tako, da je zvezno predsedstvo in vrh takratne armade takrat ocenil, da glede na to da svoje naloge v vojni niso opravili, ta naloga je pa bila zasedba mejnih prehodov z Avstrijo, z Italijo in pa seveda zamenjava političnega vodstva v Ljubljani in vzpostavitev prejšnjega stanja in postavitev svojih ljudi, so ocenili, da najbolje da se iz dežele, kjer niso dobrodošli in v situaciji kakršni so bili, da najbolje da se umaknejo.
"Kamorkoli si prišel, so ljudje nudili vse, kar so imeli. Bili smo izredno dobro sprejeti in smo imeli izredno visok ugled, kar žal danes ne morem trditi, vsaj za to strukturo organov policije."
Naslednje leto obeležujemo 30-letnico samostojnosti Slovenije, po plebiscitu in odcepitvi od Jugoslavije, ki ni bila samoumevna je sledila osamosvojitvena vojna. Kakšen je danes vaš spomin na te dogodke gospod Molan?
MOLAN: Kar se tiče organov za notranje zadeve in v tem okviru tudi milice, v bistvu so se začele naše aktivnosti v okviru osamosvojitve že z akcijo Sever 1. decembra 1989 in so potekale ves čas. Torej šlo je za varovanje odločitev slovenskih organov oblasti, od prvih volitev, oziroma že plebiscita predtem. Vse te naloge, ki smo jih izvajali, so bile v okviru, v cilju zagotovitve uspešnega prehoda v samostojnost Republike Slovenije. Spomini so, bi rekel, včasih slabe spomine pozabimo, ostanejo dobri, tako da mislim, da so bili to spomini ali pa eno obdobje, v katerem je bila značilnost ene velike enotnosti. Tako celotnega prebivalstva Republike Slovenije, enotnosti v organih za notranje zadeve, torej izredno prijetno je bilo takrat biti slovenski miličnik. Kamorkoli si prišel, so ljudje nudili vse kar so imeli, tako da izredno dobro sprejeti in smo imeli izredno visok ugled, kar žal danes ne morem trditi, vsaj za to strukturo organov policije.
Takrat smo dobro sodelovali s Teritorialno obrambo, ni bilo nobenih konfliktov med nami, nobenih sporov, ni šlo za nobene prestižne boje med nami, torej kdo je bolj zaslužen in kar se je kasneje izjalovilo in so si posamezniki pač poskušali pripisovati vse zasluge. Moje trdno prepričanje je, da je samostojna Slovenija največja zasluga slovenskega naroda. Brez pomoči vseh prebivalcev Slovenije, ki so sodelovali v tem procesu osamosvajanja, tudi mi in oborožena struktura, ne bi bila uspešna. Tako kot je že kolega rekel, vojaki Jugoslovanske armade so se počutili nezaželene, na vsakem koraku so jih ljudje obsojali ali pa zoper njih uporabljali ukrepe, če samo vzamemo oviranje v prometu, so ljudje nastavljali ovire, oziroma ovirali premike Jugoslovanske armade.
Tudi znotraj armade je prišlo do velikega razkola. V Posavju smo organi za notranje zadeve prejeli preko 120 prebežnikov, kot smo jim mi rekli, torej ljudi, ki so enostavno zapustili armado in se vrnili v svoje republike ali pa se priključili Teritorialni obrambi. Značilnost Posavja je tudi ta, da je v prvem dnevu vojne prestopilo 9 pilotov, ki so bili ves čas vojne potem v vojno organizacijski enoti slovenske milice - nekaj v Posavju, nekatere pa smo umaknili zaradi varnosti njihovih družin v Zasavje, torej v Trbovlje. Ves čas so sodelovali z nami, to je ena posebna značilnost, včasih smo se šalili, da smo bili tudi takrat letalska enota, glede na to, da smo imeli 9 pilotov. To so spomini, dobri občutki takratnega obdobja in žal je danes nekoliko drugače.
Gospod Supančič kako pa se vi spominjate teh dogodkov?
SUPANČIČ: Zelo podobno kot kolega Molan. Res je bil to čas entuziazma, visoke motivacije, sodelovanja ne glede na politično pripadnost, svetonazorski pogled. Res ena enotnost, podpora naroda kot celote vseh struktur. Jaz se s ponosom spominjam tega časa. Teritorialna obramba, ki je bila respektabilna sila, je tudi šla iz te vojne, se pravi že s tistim orožjem, ki ga je pred osamosvojitveno vojno uspela zadržati, ga skriti v skrivnih lokacijah. Kar precej jih imamo v Posavju, z orožjem, ki smo ga pridobili iz zavzetih skladišč Jugoslovanske ljudske armade, je bila potem v začetku 90. let, dokler se ni počasi transformirala v Slovensko vojsko in potem s časom se je to začelo zmanjševati. To je bila respektabilna sila, ki je imela pod orožjem lahko v danem trenutku tudi več 10 tisoč mož.
Slovenska vojska oziroma Teritorialna obramba je takrat imela visoko moralo in je bila zelo močno oborožena sila.
SUPANČIČ: Seveda, bila je zelo močno oborožena sila, ker ob tem umiku Jugoslovanske ljudske armade ta ni uspela umakniti vsega orožja. Praktično celotna prvo oklepna brigada iz Vrhnike je ostala tukaj. To so tanki, težka tehnika in vse ostalo. V tistih nekaj letih, ko so trajale še druge vojne na področju nekdanje Jugoslavije, smo bili glede varnosti kar na visokem nivoju.
(eP)
