Prav tako obeležujemo 30 let manevrske strukture narodne zaščite. Lahko poveste nekaj besed tudi o tem?

SUPANČIČ: Z odločitvijo, da se Slovenija osamosvoji, glede plebiscitarne odločitve, je bila ustanovljena tako imenovana Manevrska struktura narodne zaščite, ki je bila konspirativna in tajna, z namenom, da zagotovi in pripravi vse potrebno za morebitno vojno, ki se je potem izkazala dejansko za realnost konec junija 1991. V to so bili vključeni zelo zaupanja vredni ljudje, se pravi iz struktur milice in Teritorialne obrambe, predvsem iz stalne sestave Teritorialne obrambe.

Iz občinskih štabov, ki so delali priprave, organizirali skrivna skladišča orožja, skrivanja opreme na skrivnih lokacijah pri zaupanja vrednih ljudeh na kmetijah, po okoliških hribih in vaseh. Ta organizacija je imela velik vpliv, da smo bili potem dejansko pripravljeni, da so lahko 25., 26. junija stekle vse tiste aktivnosti za obrambo in smo se lahko takoj postavili po robu Jugoslovanski ljudski armadi.

MOLAN: V manevrski strukturi sta enakovredno sodelovali obe strukturi, tako Teritorialna obramba, kot slovenska milica. Pri nas so bili pripadniki posebnih enot po položaju so sodelovali pri tem projektu. V bistvu je šlo za pripravo Slovenske vojske ali teritorialne obrambe na vojno, v organizacijskem smislu, kot tudi v smislu oborožitve. Vemo da je prišlo do odvzema nekaterega orožja teritorialne obrambe s strani Jugoslovanske armade v začetku leta 1990 in je bilo potrebno zagotoviti to oborožitev, kar je tudi počela Manevrska struktura narodne zaščite, ki je potem enostavno ukinila sama sebe, če bi tako rekel, z vzpostavitvijo nove organiziranosti n pa ustrezno pripravo oboroženih sil, torej teritorialne obrambe.

Mislim, da v Posavju večjih problemov pri tej Manevrski strukturi ni bilo in pridobivali so orožje, oziroma orožje se je vozilo zlasti iz skladišč v Gotenici in Kočevski Reki ter razporejalo po enotah v Sloveniji. V kasnejšemu obdobju je prišlo tudi do uvoza orožja in prevoza orožja zlasti iz Luke Koper po Sloveniji. Žal se je ta projekt oboroževanja Slovenske teritorialne obrambe kasneje izneveril, ko se je začela nezakonita trgovina z orožjem.

"V tej vojni smo zmagali, to je treba poudariti"
Anton Supančič

Govorili smo o vseh prelomnicah, o osamosvojitvi, vojni, 25. oktobru, tu je tudi plebiscit. A med vsemi temi prelomnicami je bilo veliko načrtovanja, veliko dela, veliko priprav.

MOLAN: Pri nas se rado govori, da je bila 10-dnevna vojna, torej vikend vojna, pravijo nekateri,. Jaz bi rekel, da vsi tisti, ki smo pri teh procesih sodelovali, vemo, da so bile same sovražne aktivnosti res morda desetdnevne, vendar so bile priprave izredno zahtevne. Ne vem, če sem imel kateri dan prost v obdobju od 1989 do oktobra 1991. Ves čas smo bili vpeti, ves čas so bili ukrepi v pripravljenosti, vedno so bile nove aktivnosti - od varovanja skladišč, pomembnih objektov, tako da dogodkov je bilo veliko. Celoten ta proces je pripeljal do rezultata samostojne Slovenije.

Gospod Supančič, podobno je bilo verjetno tudi v teritorialni obrambi.

SUPANČIČ: Zelo podobno. Tu so predvsem delovale stalne sestave Teritorialne obrambe, torej ti, ki so bili profesionalno zaposleni v občinskih štabih, priprave so potekale ves čas. Tudi določene manjše enote so imele v sklopu te manevrske strukture narodne zaščite orožje pri sebi doma. Res je šlo za veliko zaupanja med seboj in dejansko ni nobenega primera, da bi kakšne informacije izšle ven, da bi nasprotna stran to izvedela ali kakorkoli.

Mogoče so kaj slutili, vendar konec junija, 27., 28. junija 91 so bili močno presenečeni. To je ključ uspeha bliskovite obrambne vojne, ki je sicer v zelo kratkem času zajela celotno Slovenijo, res je trajala 10 dni, ampak zahvaljujoč ravno tem pripravam, ki so tekle več kot eno leto. Bilo je relativno malo žrtev, žrtve so pa bile. Ne smemo pozabiti, da je bil prvi pripadnik teritorialne obrambe, ki je padel za Slovenijo, Jernej Molan, ki je padel 27. junija 1991, zvečer ob osmih v boju v Rigoncah. To je bil sploh prvi pripadnik Slovenske teritorialne obrambe, ki je padel. Žrtve so bile tudi nekaj med civilisti, ampak hvala bogu je trajalo 10 dni, v tej vojni smo zmagali, to je treba poudariti in rezultat te zmage in na drugi strani poraz Jugoslovanske ljudske armade je ta, da se je 25. oktobra umaknila, ker je bila v takšni situaciji.

Čeprav bo mogoče to danes nekdo oporekal, seveda je šlo tudi za skrito diplomacijo, ampak če ne bi bilo zmage v vojni in rezultata te vojne, bi bilo lahko drugače. Lahko se vprašamo, kaj bi bilo z osamosvojitvijo tudi Hrvaške na koncu in ostalih delov, če bi bili mejni prehodi zasedeni, če bi bilo politično vodstvo in politični vrh v Ljubljani zamenjano. Vse je imelo svoje vzroke in posledice in vse je pripeljalo na koncu do rezultata.