Pripovedovanje pravljic v Valvasorjevi knjižnici Krško
KRŠKO Pravljice otrokom v prvih letih življenja pomenijo vstop v izkustveni svet, v svet besed, spoznanj in ugodja, ki ga ob branju in pripovedovanju pravljic otroci doživljajo.
Odrasli smo dolžni otroku v že zelo zgodnjem otroštvu omogočiti spoznavanje in doživljanje življenja v vsej njegovi celovitosti. Četudi vse pestrosti življenja otrok v prvih letih ne more neposredno izkusiti, mu to lahko posredno omogočamo preko doživljanja skozi pravljice in preko različnih vsebin, ki jih prinašajo knjige. Te hranijo otrokovo domišljijo in uresničujejo njegovo neskončno željo po spoznavanju. Za dobro popotnico zdravemu notranjemu življenju je pomembno že v zibko položiti zrna modrosti, ki bodo vzklila, ko bo za to dozorel čas. Prav ljudske pravljice so tiste, ki nosijo v sebi vsa sporočila preteklih rodov. Otroku kažejo, kako živeti in ravnati, da bo življenje osmišljeno in bogato v vsej njegovi celovitosti. Pravljice otroka duhovno plemenitijo, mu dajejo nova spoznanja in bogatijo njegov besedni zaklad. Vsekakor pa druženje ob knjigi nahrani tudi potrebo po sprejetosti in pozornosti, ki jo namenimo otroku ob pripovedovanju ali branju.
Ob zavedanju že navedenih otrokovih potreb, so v krški knjižnici pravljice postale stalna oblika dejavnosti za otroke. Že kmalu po letu 1988, ko se je knjižnica preselila v nove prostore, smo v obnovljenem Kapucinskem samostanu, v pravljičnem kotičku pri Muriju in Minki, pričeli najprej z občasnimi in nato z rednimi urami pravljic. S pomočjo bližnjega vrtca smo poiskali otroke primerne starosti. V knjižnici sva s sodelavko oblikovali vabila in plakate. Vabila smo poslali staršem otrok starih od pet do šest let. Poskusno smo pričeli s pravljičnimi uricami v mesecu marcu 1991, vsak četrtek ob petih popoldan. Pripovedovanje smo nadaljevali do konca meseca maja. Nova dejavnost za otroke je bila lepo sprejeta, že na začetku je prišlo na uro pravljic tudi do dvajset otrok. Tako smo pripovedovanje nadaljevali v naslednjem šolskem letu 1991/92, ko smo s pravljicami pričeli že meseca septembra, enkrat tedensko, in nadaljevali vse do meseca aprila. V pravljičnem kotičku osrednje knjižnice, kjer je sedaj nameščena speedway zbirka, se je zvrstilo veliko otrok. Čeprav je bil prostor majhen, je sprejel tudi po dvajset in več otrok naenkrat. Dostikrat smo se, zlasti po pripovedovanju pravljice, morali razporediti tudi v sosednji prostor, med knjižne police, kjer je bilo nekaj manjših mizic in stolčkov, na katerih so otroci pravljico likovno poustvarili. Risbe smo razstavili po stenah pravljičnega prostora, tako je bila pravljična soba zaradi otroških risb vedno zelo pisana in privlačna. Velikokrat smo se po pripovedovanju pogovarjali o zgodbi in včasih zapeli tudi kakšno ljudsko pesem. Zlasti v zadnjih letih smo po končani pripovedi pravljičarke dale možnost pripovedovanja tudi otrokom in s tem spodbujale otroke k samostojnemu pripovedovanju in nastopanju. Seveda so otroci to radi počeli in ker so pravljico na koncu sami obnovili, so jo morali prej zelo pozorno poslušati. Pravljična srečanja smo nadaljevali tudi v novih prostorih Mladinskega oddelka, kamor smo se preselili novembra 2007.
Vedno znova se veselimo mesecev, ko se v knjižnico naseli posebno razpoloženje, ko zadiši po otroškem življenju in pravljični resničnosti, ko v pravljični sobi zaživijo posebna bitja. Bitja, ki nam pomagajo poiskati dobro v nas in nas popeljejo skozi temne, mrzle zimske večere v svetlo pomlad. Ob pravljicah smo se zbirali vsak teden, dokler sonce ni povabilo otrok na zelene trate in otroška igrišča. In spet so zrasli za kak palec, vse do oktobra, ko so se z veseljem vrnili nazaj v knjižnico, v svet pravljic in knjig.
Ob petindvajsetletnici pripovedovanja smo pravljično sobo na Mladinskem oddelku poimenovali po pravljičnem bitju, Vili Rozalki, ki naj bi nekoč »… prebivala po zelenih, s soncem obsijanih gričih, na robu Krškega polja ...« (Antonija A.) Vilo Rozalko je ob tej priložnosti likovno oblikovala Andreja Novak Gabrič, poustvarila in izdelala pa jo je Željka Vidmar, zaposlena v VDC Leskovec.
30 let pripovedovanja pravljic v Valvasorjevi knjižnici Krško
V letu 2022 mineva že več kot trideset let pripovedovanja pravljic v krški knjižnici. Zaradi epidemije COVID smo v letu 2020 začasno prenehali s pripovedovanjem pravljic v notranjih prostorih knjižnice. Prekinjeno dejavnost smo poskušali nadomestiti v poletnih meseci s pripovedovanjem v mestnem parku pred knjižnico. Pravljična srečanja smo poimenovali Pravljice pod drevesi.
Po tolikih letih pripovedovanja pravljic ostajajo lepi spomini na vse generacije otrok, ki so prihajali in odhajali. Nekateri teh, sedaj že starši, pripeljejo svoje otroke na urice pravljic. Skozi leta pripovedovanja se je zvrstilo okoli devetsto rednih ur pravljic. Obiskalo jih je preko dva tisoč otrok, samo v osrednji enoti knjižnice. Pravljice pa pripovedujemo tudi pri Kostanjevem Škratu od odprtja enote knjižnice Kostanjevica na Krki in pri Medvedu Sladkosnedu v enoti knjižnice na Senovem. Zadnja leta jih pripovedujemo na različnih mestih zunaj prostora knjižnice, delimo jih med otroke po vrtcih in šolah.
Obiskovanja pravljičnih ur se po več letih z veseljem spominjajo tisti, ki so radi prihajali v svet pravljic. Tako pravi Anja Švajger: "Uživala sem v vseh čudežnih, napetih in zabavnih zgodbah, ki nam jih je knjižničarka Antonija Amon zelo doživeto in zanimivo pripovedovala. Všeč mi je bilo tudi likovno ustvarjanje po prebranih pravljicah, kjer smo lahko narisali svojo predstavo o pravljici. Na pravljične urice imam zelo lepe spomine."
Nekaj utrinkov ob razmišljanju o obiskovanju pravljičnih uric je prispevala tudi Tadeja Šporar, sedaj že mamica, ki je pravljice obiskovala več let, saj je živela v neposredni bližini knjižnice: "Skupaj s sestro Marušo sva že zelo zgodaj pričeli hoditi na pravljične urice h gospe Antoniji. Všeč so mi bila njena pripovedovanja pravljic, ki so bila tako doživeta, da sem si ob pripovedi z lahkoto predstavljala vse dogajanje. Po pripovedi zgodbe je sledilo risanje in druženje. Druženje so popestrili bonboni, ki so krasili sredino mizice. Tako smo spoznavali nove prijatelje, bili kreativni. Starši so lahko odšli po opravkih, saj smo bili na varnem, zatopljeni v poslušanje pravljic in tako nismo niti ugotovili, da jih ni ob nas. Po koncu pravljične urice, ko so starši prišli po nas, se je zgodilo, da včasih marsikdo od nas sploh ni želel takoj z njimi domov. Še bi risali in se igrali. Na pravljice v knjižnici imam lepe spomine, ki me bodo spremljali vse moje življenje."
Občutek za potrebe mladih bralcev in skrb za ljudsko izročilo v krški knjižnici oživljamo že od vsega začetka delovanja knjižnice, še posebej pa smo svoje delo v tem smislu poglobili in razširili, ko smo dobili nove knjižnične prostore v Kapucinskem samostanu. Delo na tem področju smo vedno znova razvijali in dopolnjevali z novimi oblikami in novimi skupinami otrok. Zavedamo se, da je tovrstno delo otrokom v veselje in njihovo dobro. Ob spominih na pravljice, ki so bogatile naše otroštvo, je lahko vztrajati in deliti tisto, za kar sam dobro veš, da ti je božalo otroško dušo, saj kot pravi Zdenka Zalokar: "Brez pravljice ni otroštva."
Antonija Amon
Valvasorjeva knjižnica Krško
