Primož je napovedal zanimivo finale v metu kladiva že s kvalifikacijskim metom na 79.44 metrov, v finalu pa je šlo na vse. Serijo je odprl z metom 80.75 m, v drugi seriji pa je - kot se je izkazalo pozneje - postavil rezultat finala z 82.02 m, kar je bilo dovolj daleč od Belorusov Devyatovskyega (81.61 m) in Tsikhana (81.51 m), da se je lahko po šestem mestu veselil prve slovenske zlate olimpijske medalje v atletiki.
17. avgust 2008 na ePosavje.com
Pogovor s Primožem Kozmusom trinajst let potem
BRESTANICA Se vam zgoraj zapisane besede zdijo poznane? So tudi vam skočile kocine pokonci? Ja, točno tako je bilo. Naslov olimpijskega prvaka in svojo prevlado v svetovni konkurenci meta kladiva je potrdil v Berlinu leto pozneje, ko je osvojil naslov svetovnega prvaka, leta 2011 je v korejskem Daeguju na svetovnem prvenstvu osvojil bronasto medaljo, na olimpijskih igrah v Londonu leta 2012 pa se je okitil s srebrno medaljo.
"Spomini so lepi. Vidiš, da je to nekaj več"
"Spomini so lepi, se vračajo, sploh v tem času. Vidiš, da je to nekaj več, da so ljudje veseli vsakega uspeha in sem tudi vesel, da sem bil sam v preteklosti del tega," se dogodkov pred trinajstimi leti v Pekingu spominja Kozmus.
Verjame, da bo kmalu padel tudi svetovni rekord v metu kladiva
V svojih najboljših časih je napovedal svetovni rekord v metu kladiva in verjame, da bo čez nekaj let prišlo do svetovnega rekorda. "Vidim, da atletika napreduje, svetovni rekordi si sledijo, mi je kar nekoliko misteriozno, kako dobre rezultate dosegajo. Gre za mlade atlete, od devetnajst do dvaindvajset let, ki dosegajo svetovne rekorde in izjemne rezultate."
Svetovni rekord v metu kladiva z 86.74m še vedno drži Yuriy Sedykh iz leta 1986, olimpijski rekord je dve leti pozneje v Seulu postavil Sergey Litvinov, ko je kladivo odletelo na 84.80m. V Tokiu je z metom 82.52m slavil Poljak Nowicki, drugi je bil z metom 81.58m Norvežan Henriksen, tretji pa s pet centimetrov krajšim met še drugi Poljak Fajdek.
Srebrna medalja iz Londona v Tokiu le za 6. mesto
Slovenski rekord v metu kladiva, hkrati seveda tudi Primožev osebni rekord, je 82.58m z mednarodnega mitinga septembra 2009 v Celju. Kozmus je sicer na finalu iger v Pekingu pred 13 leti slavil z najboljšim metom 82,02m, v Londonu je srebrno medaljo osvojil z dosežkom 79,36m.
Pogovor s Primožem Kozmusom
Olimpijske igre v Tokiu se bližajo h koncu. Zagotovo jih spremljate.
Spremljam vse in sem navdušen nad našimi nastopi. Moram reči, da je vzdušje res olimpijsko.
Kar nekaj izjemnih uspehov so nanizali slovenski športniki, sploh v prvem tednu.
Ja, 'zaštartali' smo kar dobro, medalje so padale ena za drugo. Vsi seveda tega ne morejo doseči, želje so sicer vedno najvišje, ampak to je šport in zdaj se je tudi tako pokazalo – veselje in razočaranje. Mislim, da je ravno v tem čar. Ampak navijamo za vse in prav je, da damo spodbudo tudi tistim, ki niso dosegli tistega, kar so si želeli.
Kaj menite o naših košarkarjih?
Prava zgodba o uspehu … Vedno je 'fajn', če je na olimpijskih igrah kakšna ekipa. Košarkarji so res fenomenalni, nadstandard. Tak uspeh dvigne in športnike in celo nacijo. Slovenija stoji za njimi, tudi medalja je pričakovana in upam, da jim bo uspelo. So pa to edinstveni dogodki, neponovljivi in se seveda veselimo vsakega koša in vsake zmage.
Kako nostalgični ste ob misli na čase, ko ste bili še del vrhunskega športa? Ko ste nastopili na olimpijskih igrah …
Spomini so lepi, se vračajo, sploh v tem času. Vidiš, da je to nekaj več, da so ljudje veseli vsakega uspeha in sem tudi vesel, da sem bil sam v preteklosti del tega. Ampak čas gre naprej, tudi ta moja zmaga se vsako leto bolj oddaljuje in spomini so čedalje bolj bledi. Kljub temu se z veseljem vedno znova vračam, v mislih.
Zagotovo spremljate tudi nastope športnikov vaše discipline, torej meta kladiva.
Met kladiva je bil zadnjih nekaj let v zatišju, ampak zdaj prihajajo novi mladi. To je pri vsaki disciplini normalno in verjamem, da bo čez nekaj let prišlo do svetovnega rekorda, ker vidim, da atletika napreduje, svetovni rekordi si sledijo, mi je kar nekoliko misteriozno, kako dobre rezultate dosegajo. Gre za mlade atlete, od devetnajst do dvaindvajset let, ki dosegajo svetovne rekorde in izjemne rezultate.
A še kdo iz vaše konkurence nastopa na olimpijskih igrah v Tokiu?
Moj največji konkurent Tsikhan je bil prisoten, a se ni uvrstil v finale. Star je že 45 let in se še vedno skuša kosati z mladimi, vendar ne gre več. Menim ,da je tudi zanj čas, da konča.
Vrniva se še malo k vaši udeležbi na olimpijskih igrah. Kaj vam je ostalo v najlepšem spominu?
Na olimpijskih igrah sem bil štirikrat. Najlepše je takrat, ko ti uspe, zato je odgovor zlata kolajna. Sicer pa bi rekel, da ravno to vzdušje, druženje z ostalimi športniki in doživetje tega dogodka. Letos zaradi pandemije res nimajo sreče, ampak je bil to zares izjemen dogodek. Najbolje sem ga doživel v Sydneyju, to so bile moje prve olimpijske igre in ko še nisem bil v vlogi favorita. Je res lepo. Igre si želim obiskati kot turist in navijač, mislim, da bo Pariz prava priložnost.
Prvič po letu 1996 na OI nimamo posavskega predstavnika …
Olimpijske igre se v Sloveniji bolj 'zgodijo', saj, kot vidimo, so vedno zastopani različni športi. Ne delamo sistemsko in razvijamo posameznega športa, ampak delamo na širini. Potem se 'zgodi', tako kot sem se jaz v metu kladiva, se je Čeh v metu diska, so se košarkarji, imeli smo odbojko in rokomet. So nihanja, valovi. Posavski predstavnik bo nastopil slej ko prej, morda že v Parizu, če ne, pa potem v ZDA ali Avstraliji. Dejstvo je, da je treba vlagati v šport in biti potrpežljiv, da bo nekoč tudi 'tvoj človek' nastopil na največjem tekmovanju.
Kako gledate na trenutno stanje v slovenski atletiki in na splošno v slovenskem športu?
Jaz sem vedno kritičen. Seveda je lažje biti v opoziciji in kritizirati, ampak vidimo, da gre atletika naprej. Dejstvo je, da so tu neke nove tehnologije, nova znanja, ki meni niso znana in v to je treba vlagati. Zdaj so ponovno začele izstopati velike nacije in Skandinavci, torej športniki iz držav, kjer se vlaga v razvoj. Če se hočemo tega lotiti sistemsko, bo treba več vložiti. V atletiko se premalo vlaga. Ampak, kot sem že prej rekel, ali se dela na neki širini, ali se išče neka specifika, ki pa bi bilo treba podpreti.
Borili ste se za status vrhunskih športnikov po zaključeni športni karieri. Se je v zadnjih letih kaj spremenilo na bolje?
Še vedno menim, da to področje ni zadosti urejeno. Glede na majhnost naroda in kaj šport ljudem pomeni, mislim, da bi se to dalo bolje urediti. Posluha ni, tudi pravega interesa v političnih oz. športno-političnih krogih ni. Vsak ima neko svoje razmišljanje. Dela se na tem, da gre športnik po končani športni karieri v neko drugo kariero. To je dobro, če te spremljajo od mladega naprej in ti to dejansko nudijo, ne pa, da te postavijo pred dejstvo, ko je konec. Za starejše atlete oz. športnike, ki končujejo športno pot, je težko. Tisti, ki niso uspeli, so stari 30, 35 let in relativno neznani, se denimo težko znajdejo na trgu dela, saj nimajo izkušenj. Skratka, iščejo se neke poti, s katerimi pa sam nisem najbolj zadovoljen.
Vi ste zamenjali svojo poklicno pot, med drugim se ukvarjate s turizmom, v Brestanici imate hostel. Kako ocenjujete letošnjo sezono?
Poletje je v polnem teku, tudi turistična sezona. Imam srečo, saj se je s to dejavnostjo že ukvarjala moja žena, zdaj skupaj nadaljujeva. sva zadovoljna. Pandemija je bila en mali šok, ampak pri nas se niti ni tako poznala. Čas smo izkoristili za investicije. Zdaj upam, da bo delo lahko normalno potekalo, da ne bo vnovičnega zapiranja. Trenutno beležimo porast gostov iz tujine, glede na prejšnja leta in mislim, da je tudi turizem v obrobnih območjih v porastu.
Ali se vaši gostje zavedajo, da imajo opravka z olimpijskim šampionom? Vas zato gledajo drugače?
Se, gosti so tudi nekoliko bolj zadržani, kar mi osebno godi, saj ne želim tega preveč izpostavljati. Zaželijo si kakšno fotografijo, kakšen avtogram in to je to.
(vs, bš)
