Svoboda, enakost, sestrstvo
Med pomembne »osmomarčevske« dogodke v zgodovini bojev za pravice žensk štejemo tudi množično zborovanje 8. marca 1908 znova v New Yorku, kjer je okrog 15.000 žensk s protestnim pohodom po mestnih ulicah izražalo zahteve po krajšem delavniku, boljšem plačilu in volilni pravici. Maja istega leta je Socialistična stranka Amerike določila zadnjo nedeljo v februarju za državni praznik žensk.
Internacionalizacija dneva žensk se je pričela s pobudo nemške socialistke Clare Zetkin na Drugem mednarodnem srečanju socialističnih žensk na Danskem leta 1910. Predlagala je, da bi v vsaki državi vsako leto na isti dan počastili dan žensk in ga namenili predvsem odločnemu izražanju zahtev za ekonomske, socialne in politične pravice žensk. Njen predlog je bil soglasno sprejet in nastal je mednarodni dan žensk. Prvič so ga sicer obeležili 19. marca 1911, ob štirideseti obletnici pariške komune. Razlog, da se je naposled kot datum uveljavil 8. marec, je tesno spet z ženskim gibanjem v Rusiji v času februarske in oktobrske revolucije. Demonstracije tekstilnih delavk v St. Peterburgu, ki so potekale zadnjo nedeljo v februarju (8. marca po našem koledarju) in so bile usmerjene proti ruskemu sodelovanju v prvi svetovni vojni, so predvsem zaradi nasilnega odziva oblasti prerasle v širšo vstajo, ki je naposled zanetila februarsko revolucijo.
Združeni narodi so mednarodni dan žensk prvič zaznamovali leta 1975, leta 1977 pa je sledilo tudi uradno pripoznanje.
Obeleževanje mednarodnega dneva žensk je seveda še vedno, in žal znova vse bolj, aktualno. Medtem ko sam praznik postaja vse bolj skomercializiran, prizadevanja za enakost žensk pa v nekaterih vidikih zreducirana na identitetno politiko in zbanalizirana v »lifestyle feminizem«, je treba opomniti, da so izvorni vzroki in razlogi boja za žensko emancipacijo še vedno prisotni in terjajo aktivacijo. Seveda je položaj žensk danes primerjalno boljši, kot je bil nekoč, toda mnogi vzroki strukturne neenakosti žensk še vedno ostajajo globoko zakoreninjeni v obstoječi družbeni ureditvi. Ob povečevanju neenakosti med spoloma v času zadnjih kriz vzbujajo skrbi tudi znova opazne tendence po repatriarhalizaciji družbe in napadi na že priborjene pravice. Odgovor nanje je lahko le v nadaljevanju boja za odpravo ene najdlje trajajočih neenakosti v zgodovini človeštva, v boju, ki bo sposoben s feministične pozicije artikulirati široko emancipacijsko politiko.
Pripravil: Žiga Kump, Kulturni dom Krško
Fotografija: Gradnja ceste na Sremič (na fotografiji od leve proti desni: Dragic Vahčič, Ivica Stanko, Vera Padovnik, Cilka Salmič, Anica Salmič in Tončka ?), ok. 1960, črno-bela fotografija, 13,5 x 8,5 cm, inv. št. MMK;F-10/2, hrani dokumentacija MMK.
Viri: Burcar, L. (2015). Restravracija kapitalizma. Repatriarhalizacija družbe. Ljubljana: Založba Sophia.
Crispin, J. (2020). Zakaj nisem feministka: Feministični manifest.
Kaplan, T. (1985). On the Socialist Origins of International Women's Day. V Feminist Studies, št. 11/1 (Pomlad 1985), str. 163-171.
Kandel, L. in Picq, F. (1982). Le mythe des origines, à propos de la Journée Internationale des femmes. V La revue d’en face, št. 12 (Jesen 1982), str. 67-80.
