»Naravo v naši deželi je Bog bogato obdaril. Ko nabiramo cvetje in listje, ko kopljemo korenine in lupimo lubje, mislimo tudi na to, da ne bomo povzročali opustošenja, ampak da bomo bogastvo narave, ki nam je bilo podarjeno, le blago razredčili. Naberemo le toliko, kolikor bomo porabili v enem letu. Pri uporabi teh zelišč pa bodimo natančni in potrpežljivi; ozdravljenje pride počasi, ko pa pride, je temeljito!« Pater Simon Ašič
Pater Simon Ašič, mož s karizmo
Vse do smrti je ohranjal stik s sorodstvom na domačiji, prav tako s sestro Benjamino, ki je bila ena od redovnih sester na Resi v Krškem.
Tri tedne pred svojo smrtjo je takole napisal sorodnici: »Pošiljam ti žajbelj. Kar deni ga v senco na toplo, pa ga še posuši, da boš imela kaj za pozimi. … Pa je za veliko bolezni učinkovito zdravilo …« To pismo dokazuje, da je bil vse do zadnjega dejaven v tem, kar si je zadal za svoje življenjsko poslanstvo in po čemer nam je Slovencem najbolj ostal v spominu.
V majhni vasici, kot je Gorica, se je vsakokrat hitro razvedelo, kdaj prihaja p. Simon na obisk za dan ali celo nekaj dni. Obisk je svojim domačim napovedal z razglednico, pismom ali dopisnico. Iz svojega otroštva se spominjam, da so bili to slovesnejši dnevi v letu, ko smo vsi nestrpno čakali, kdaj bo pater vstopil v hišo. Vstopil je namreč na neobičajen način, in sicer je kljuko vhodnih vrat pritisnil kar z nogo in tako pokazal, da je kljub zrelim letom še vedno vitalen. Sotoškovi otroci smo mu ob obiskih zgodaj spomladi pomagali pri nabiranju bele omele, za katero je rad rekel, da boljša ne raste nikjer drugje. In vedno zvedavo zrli vanj, ko je iz žepa potegnil nihalo in spremljal, kako bo zanihalo. Manj znano je namreč, da ga je zanimala tudi radiestezija.
Milozvočni glas, iskrive oči, blage poteze obraza in vedno prijazna beseda so bili njegov prepoznavni znak. Vedel je, da sta telesno in duševno zdravje človeka neločljiva, ni pozabil opomniti na odgovoren odnos človeka do narave in na spoštljive odnose med ljudmi.
V uvodoma zapisanem nasvetu je s preprostimi besedami razložil to, kar danes bolj učeno poimenujemo trajnostno upravljanje z naravnimi viri. Žal ga nismo dovolj dobro poslušali. Vzeli smo več, kot je bilo prav, zato nam narava ne le nastavlja ogledalo, temveč izstavlja tudi vse večji račun. Tega nam izstavljajo tudi naši medsebojni odnosi. Zato še en plemenit nasvet p. Simona navajam na koncu tega bloga, v katerem sem se kot vaščanka Gorice pri Brestanici poklonila spominu na priznanega zeliščarja ob 30. obletnici njegove smrti.
»Bodite prijazni. Vsakdo, ki ga srečate, lahko bije težak boj.«
Pripravila: Darja Planinc, roj. Sotošek
Vir: Mestni muzej Krško
