Dokument časa – knjiga
Njen videz poznavalcem pove, kako so jo izdelali, kakšne tehnologije in veščine so uporabljali v času njenega nastanka ter ali je šlo za posebno bibliofilsko izdajo ali izvod, namenjen vsakodnevni uporabi. Mnogi rokopisi in knjige so bili umetelno okrašeni z iluminacijami in so zanimivi tudi z umetnostnozgodovinskega vidika. Njihova ohranjenost razkriva, kako so z njimi ravnali in jih uporabljali. Zaradi svoje močne pričevalnosti so bile knjige izpostavljene različnim dejavnikom tveganja, tudi uničevanju (Krapež, Vodopivec-Tomažič, Vrabec, 1992).
Knjiga v fizični obliki, kot jo poznamo zdaj, se po svojem principu od začetkov do danes ni bistveno spremenila. Zgodovina knjigoveške obrti se prične z zapisovanjem sporočila v obliki kodeksa, ki je v prvi polovici našega štetja izpodrinil do tedaj uveljavljeni zvitek, katerega osnovni material je bil papirus. Kot podlago za pisanje so začeli uporabljati pergament, tehnološko obdelano živalsko kožo, ki se je v primerjavi s papirusom dal zgibati in so ga lažje povezovali med seboj, kar je bilo priročno za zapisovanje zakonov (Koražija, Kranjec, 2011).
Že od srednjega veka imamo tri osnovne elemente, ki sestavljajo vsako vezavo: knjižni blok, v katerem je zapisano sporočilo, povezavo listov, ki je lahko šivana, lepljena ali speta, ter platnico, ki zaščiti knjižni blok.
V začetku 2. stoletja so na Kitajskem iznašli način izdelave papirja, ki se je sčasoma čez srednjo Azijo, severno Afriko v 12. stoletju prek Španije in stoletje kasneje Italije razširil v Evropo. Kmalu je začel izpodrivati dražji pergament in od sredine 14. stoletja naprej je pogosta podlaga arhivskim dokumentom in knjigam. Obrt izdelave papirja in razširjenost knjige sta zacveteli po Gutenbergovi iznajdbi tiska v drugi polovici 15. stoletja. Od 16. stoletja pa vse do danes je papir prevladujoča pisna podlaga (Vodopivec, 2001).
V Mestnem muzeju Krško, na razstavi Valvasorjevi v Krškem – Valvasorjev kabinet, lahko obiskovalci vidite ponatis Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske iz let 1877–1879, ki je izšel v Rudolfswerthu, današnjem Novem mestu (Zavod Dežela Kranjska, 2022).
Pripravila Klaudija Cigole, Mestni muzej Krško
