Jože Marinč
KOSTANJEVICA NA KRKI Jože Marinč (1954) v Donji Brigi pri Kočevski Reki. Marinč je končal šolo za design, Pedagoško akademijo in Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, leta 1979 je diplomiral pri prof. Janezu Berniku, do 1981 je obiskoval slikarsko specialko, doslej pa je pripravil več kot 20 samostojnih in skupinskih razstav doma in v tujini, med drugim tudi v Egiptu.
Slikar ali pedagog? "Pedagog lahko si, ampak ne moreš oboje delati"
Marinč je bil med drugim tudi slikarski pedagog. Na vprašanje očeta kostanjeviške kulture Lada Smrekarja, ali je slikar ali pedagog, je odgovoril, da slikar. In kot pravi, je bil ta odgovor Smrekarju še kako všeč. "Pedagog lahko si, ampak ne moreš oboje delati. Slejkoprej ko začneš slikarski proces, te to omejuje. Vmes so potem luknje in je fajn, če si z mislijo in z glavo pri svojem kreativnem delu in moraš to razvijati, potem te vse to moti," o dvoboju pedagogike in slikarstva pravi naš sogovornik.
"Zgleda res velja, da se umetnik rodiš"
Pri umetnikih, tako Marinč, zgleda res velja, da se umetnik rodiš. "Prišel sem v svet iz tistih bukovih dežel iz Dolnje Brige na Kočevskem. Tam smo samo krave pasli, nobeden ni vedel nič o tej umetnosti," dodaja v šaljivem tonu. O svojih začetkih umetniškega ustvarjanja pravi, da je že pri štirih letih z barvnimi svinčniki narisal portret brata, spečega v kavču. "To je potem postala vaška atrakcija."
"Kadar si zelo skoncentriran pri svojem delu, čas hitro mine"
"Kadar si zelo skoncentriran pri svojem delu, čas hitro mine. In nisi utrujen, pa si deset ur za sliko. Potem si šele utrujen. Kot bi prišel iz nekega sveta v drug svet. Malo za hec, sin je poskusil igrati klavir, jaz pa slikati. Vedno sem zmagal, ker je on prej omagal s klavirjem. Tak tip sem. Če bi bil glasbenik, bi bil tudi najbrž fanatik. To si. Nikoli nisem razmišljal, kaj bi počel drugega, če ne bi slikal," pravi čarodej barv. "Imam srečo, da zdaj ko sem toliko starejši v penziji, da lahko še vedno to delam, kar sem vedno delal. To je dobro."
Fotogalerija (Foto: ePosavje.com):
Življenje akademskega slikarja
"Čeprav vsi govorimo delo, delo, delo.. Če boš ti kar čakal, da potrebuješ inspiracijo. Kakšna inspiracija neki. Ti moraš zjutraj v atelje in če ne gre nič, delaš črte s svinčnikom na papir. Če čakaš na inspiracijo, lahko čakaš mesec, dva, eno leto. Talentirani, ki so končali Akademijo, so izgoreli, ker ni bilo nič. To moraš delati. Tudi če narobe delaš, enkrat se pa le zgodi," pripoveduje Marinč. "To je tako kot bi bil pianist, moraš tol'čt po tipkah. Mi tudi moramo vaditi. Naše delo je zelo povezano z roko, glavo in mislimi. Obvladati moraš tudi šport, da imaš kondicijo."
Naslavljanje del
Sogovornik je pri naslavljanju svojih del, takšna kot njegova dela, drugačen. "V tej mlaki je živela zelena žaba. E, tako. Nekaj asociacij sicer je, lahko vidiš. Lahko pa vidiš kaj drugega." S temi naslovi skuša gledalca usmeriti v sliko. "Fino je, da je slika sama sebi svoj objekt. Da je močna in da jo imaš v prostor, ki jo gledaš, in ti obvladuje sobo, obvladuje tebe. In jo lahko vsak dan pozdravijo. Iz te abstrakcije pride do raznih asociacij živali, ljudi, podob."
"Večinoma delam v serijah"
Marinč večino svojih del ustvarja "čisto brez nekih naročil, še manj pa, da bi delal za razstave. Delam in delam. Večinoma delam v serijah. Zelo težko človek določi, kdaj je konec slike. Fino je, če narediš deset slik, ki se vežejo ena na drugo in je ena celota, ki jo lahko postaviš, npr. na razstavo."
Avtor poslikave pročelja hidroelektrarne Krško
"Včasih se zgodi, da gredo skupaj velika, javna dela in moje slikarstvo se včasih poklopi. Ena od teh se mi je zgodila s hidroelektrarno Krško, kjer sva z direktorjem imela podobne poglede, kaj bi se dalo narediti. Potem sva šla v idejo, da bi mogoče res naredili drugačno fasado. Začel sem delati in sem po letu lepega dela zelo ponosen, da se je sploh izvedlo," o svojem izdelku v Krškem pravi Marinč.
Simfonija življenja, simfonija pomladi, simfonija brstenja
"Vse je šlo v to, da bi vse skupaj postala simfonija življenja, simfonija pomladi, simfonija brstenja. Energija, kot je hidroelektrarna, daje veliko energije, daje moč ljudem. Naredil sem vse - nebo, zemljo, ogenj, vulkane. Prepletanje velikih kubusov. Napetosti barve. Od modre, rdeče, oranžnih, komplementarnih barvnih kontrastov. Je pa veliko večjih ploskev in manjših detajlov. Ti dodajajo prizvok človeka. Narava je sama po sebi močna, človek pa doda naravi nekaj svojega."
Slikarju čestitati na ulici je tako, kot bi prišel z olimpijskih iger
"Mislim, da je vse skupaj dobro uspelo. Slišal sem marsikaj, sem prav zadovoljen. Prvič se mi je dogajalo, da me je kdo ustavil in čestital na ulici. Slikarju čestitati na ulici je tako, kot bi prišel z olimpijskih iger. Ampak tako je bilo takrat."
(pp, bš)
Objava je sofinancirana s sredstvi Ministrstva za kulturo Republike Slovenije.
