Vsi so prve kilovatne ure električne energije težko čakali, strokovna javnost zaradi vseh izzivov najnovejše tehnologije, takratna oblast zato, da svetu dokažemo, da smo z zahtevno tehnologijo sposobni varno upravljati, običajni državljani pa predvsem zato, da bo končano obdobje pogostih redukcij elektrike.
Zadovoljni lahko ugotovimo, da so bila pričakovanja vseh več kot izpolnjena.
Dolenjski list, 8. oktober 1981
Odštevali so ure in z veseljem delali nadure
Po besedah enega od ključnih zaposlenih v tehnološki službi JEK, zdaj svetovalca družbe Gen energija, Jožeta Špilerja je bilo to obdobje intenzivnega dela, ki je potekalo tudi pošteno preko osemurnega delavnika. Vsi v državi so namreč željno čakali elektriko iz nove elektrarne, delali smo zelo intenzivno in temeljito, da smo pripravili vse pogoje za začetek obratovanja, pojasnjuje Špiler.
"Ekipa je bila številna"
Ekipa je bila številna, moja vloga pa je bila, da sem sodeloval z vsemi timi, ki so preizkušali sisteme in opremo, nadaljuje Špiler, rezultate sem dokumentiral, pripravljal za analizo in primerjave.
V korak z visoko tehnologijo
Lepe spomine na začetek svoje poklicne poti kot eden prvih operaterjev reaktorja v JEK ima tudi Marjan Povhe. Po šolanju za operaterja reaktorja, je skupaj s kolegi sodeloval pri testiranjih opreme ter oblikovanju vseh splošnih obratovalnih postopkov elektrarne.
Delo operaterjev v kontrolni sobi je v maju leta 1981 začelo potekati v treh izmenah, saj so bo vložitvi goriva v reaktor dejansko postali jedrski objekt.
Marjan Povhe je bil osebno vključen v prvo vlaganje goriva v reaktor, to je bila njegova zadolžitev in odgovornost vse do upokojitve. Ponosno pojasni, da je bil 11. septembra 1981, ko so dosegli prvo »kritičnost reaktorja« (gre za cehovski žargon, ki bi v primeru običajne termoelektrarne pomenil, da so »prvič zakurili v kotlu«) glavni operater kontrolne sobe. Temu je sledilo testiranje opreme in varnostnih funkcij ter sinhronizacija generatorja na energetsko omrežje 2. oktobra 2021.
"To je bil čas, ko se je vsak dan dogajalo nekaj novega"
Zdaj upokojeni Marjan Povhe se z veseljem spominja tega obdobja in dodaja: "To je bil čas, ko se je vsak dan dogajalo nekaj novega in se je bilo treba ves čas učiti ob novih izkušnjah. Poleg tega so se tudi v svetu dogajali dogodki, ki so vplivali tudi na naše delo z dodatnimi posodobitvami in spoznanji. Z leti so se začetne napake tako na opremi, kot pri delu zmanjševale, izkušnje so se vnesle v postopke in delo je postalo bolj umirjeno, z manj presenečenji in vse daljšimi obratovalnimi obdobji brez napak na opremi, ki bi povzročale nenačrtovane izpade. Vsekakor napredek, ki danes botruje zanesljivemu obratovanju elektrarne od remonta do remonta. Je pa zato delo operaterjev postalo bolj rutinsko. Z izrednimi dogodki se srečujejo predvsem na simulatorju, kjer jih inštruktorji pripravljajo na ustrezno reagiranje."
JEK je končala redukcije
Takratna država in državljani so nov energetski objekti, ki je bil dejansko tehnološki vrhunec časa, sprejeli z odobravanjem, pojasnjuje Jože Špiler. Delujoča jedrska elektrarna je namreč odpravila tudi nepriljubljene redukcije elektrike. Posebej pa izpostavlja dejstvo, da je Slovenija pokazala in dokazala, da zna učinkovito in varno upravljati z zahtevno tehnologijo, ki so ji kos le najbolj razvite države.
"Drugi blok JEK je logično nadaljevanjih uspešnih štirih desetletij"
Na temelju uspešnih in varnih štirih desetletij pridobivanja elektrike v Krškem, je izgradnja drugega bloka našega jedrskega objekta logična nadgradnja, je prepričan Jože Špiler.
Prelomni 2. oktober 1981 je danes pomemben še z enega vidika. Letos so bile namreč v naši državi sprejete politične odločitve, ki predstavljajo pomembno izhodišče in pogoj, da lahko o gradnji drugega reaktorja v Krškem sploh razmišljamo.
Jože Špiler: "Na to obdobje imam lepe spomine"
Na to obdobje imam lepe spomine. To je bilo obdobje zelo intenzivnega dela, delalo se je tudi preko osemurnega delovnika. Zadeve so bile na kritični poti za doseganje prve priključitve na elektroenergetsko omrežje. Vi so takrat željno čakali na električno energijo iz nove elektrarne, tako da se je delalo intenzivno in zelo temeljito, da so se pripravili vsi pogoji za začetek obratovanja.
Kakšna je bila vaša vloga v tistem času?
Moja vloga je bila v tem, da sem sodeloval z ekipami, ki so preizkušale sisteme in opremo, dokumentiral sem rezultate teh testiranj, pripravljal njihove analize, primerjave za kriterije sprejemljivosti in zagovore omenjenih testov strokovnim organizacijam in upravnim organom, ki so potem izdajali potrebna dovoljenja za vsako fazo začetnega poskusnega obratovanja.
Kako velika je bila takrat ekipa v tistem času?
To je bila velika ekipa, delno so bili prisotni montažerji, ki so gradili elektrarno, potem je bila celotna ekipa dobavitelja na elektrarni in pa seveda tudi ekipa, ki je kasneje prevzela elektrarno v obratovanje, zelo intenzivno je že delala na preizkušanjih, vzdrževanju in obratovanju posameznih sistemov in opreme, tako da je potem prevzem elektrarne potekal zelo gladko in uspešno.
Po končanem začetku obratovanja so se s prevzemom elektrarne začele odgovornosti in obveznosti, ki se nanašajo na samo obratovanje, ki so sicer nekoliko drugačne, vendar še vedno zelo zahtevne in odgovorne, glede na to, da je Westinghouse zapustil objekt in je bila celotna odgovornost – in za varnost in učinkovitost obratovanja na sami ekipi, ki je takrat prevzela elektrarno.
Kako je pred 40 leti javnost sprejela nov energetski objekt?
Jaz bi rekel, da v veliki meri z zadovoljstvom, z nekim pričakovanjem, da smo končno pridobili prve kilovatne ure in s tem zmanjšali redukcije, ki so bile v tistem času kar pogoste, tako, da je bila – po moji oceni – elektrarna vsesplošno zelo dobro sprejeta. Bilo je kar precej pomembnih dogodkov, vendar bi izpostavil eno obdobje, ki se nanaša na obdobje od začetka načrtovanja te elektrarne, potem same gradnje in pa zelo učinkovitega obratovanja. To je eno obdobje, ki je pokazalo, da je Slovenija sposobna prevzeti neko izjemno zahtevno tehnologijo in to opravljati tudi na zelo učinkovit način. Namreč, s takšno tehnologijo upravljajo predvsem najbolj tehnološko razvite države.
Kaj pa projekt JEK2?
Rekel bi, da je projekt JEK2 logično nadaljevanje obstoječe nuklearne elektrarne, tudi podlaga za to, da lahko sploh razmišljamo o novi jedrski elektrarni. Mi smo v pripravah in analizah za upravičenost gradnje nove jedrske elektrarne pokazali, da nova jedrska elektrarna – tako kot tudi obstoječa – prinaša visoko stopnjo energetske, ekonomsko-socialne in okoljske varnosti in v veliki meri izpolnjuje tudi načela vzdržnega razvoja, kar se je tudi pokazalo s študijo Skupnega raziskovalnega središča (Joint Research Centre), ki je raziskovalno-razvojni center Evropske komisije na Nizozemskem, ki je pokazal, da je jedrska energija najmanj toliko trajnostna, kot so obnovljivi viri.
(eP)
