Antiarkadija Staša Kleindiensta v Galeriji Božidar Jakac

Staš Kleindienst na razstavi Antiarkadija predstavlja slikarska dela zadnjega ustvarjalnega obdobja, med njimi tudi prvič razstavljena dela. Opus je za razstavo v cerkvi nadgradil z intervencijo, muralom, ki povezuje opus in doda razstavi dodatno razsežnost.  

Razstava bi težko prišla v bolj primernem času, saj (upajmo) zaključujemo poglavje pandemije, ki je za dve leti povsem zamrznila svet, spremenila naše navade in odnose ter zamajala predstave o 'normalnosti'. Lahko se poistovetimo z upodobitvami urbanih ruševin, časovnih kapsul neizživete preteklosti in zamrznjenih trenutkov človeške zmede, brezvoljnosti in submisivnosti. Distopične krajine in dogajanje na Kleindienstovih delih se nam nenadoma zdijo nenavadno blizu, skorajda vsakdanje.

Kot je zapisala kustosinja razstave dr. Asta Vrečko so pred nami dela zrelega umetnika, ki presoja družbo s kritičnim očesom in so izjemna kombinacija slikarske virtuoznosti in teoretskega znanja ter družbene kritičnosti, začinjena s kančkom humorja. Umetnik na slikah spretno manipulira z našim pogledom, tako da nas povabi, da gledamo celotno delo, pokrajino, hkrati pa nas napelje, da svoj fokus prestavimo iz makro pogleda v množico prizorov, ki se dogajajo na sliki. Individualizirani posamezniki sicer dihajo vsak svoje življenje, pripovedujejo vsak svojo zgodbo, vendar jih povezuje isti prostor, prebivajo v istem univerzumu posameznega dela. Idilične pokrajine v zadnjem planu, ki simbolizirajo čistost, nepokvarjenost, pa so pogosto v dialektičnem odnosu z ostalimi deli slike, saj je njihov vizualni antagonizem utemeljen prav na njunem soobstoju. Poleg del velikih dimenzij se umetnik  posveča tudi slikam manjšega formata. Pri teh delih je motiv osredotočen na en sam prizor, pri čemer gre praviloma  za bolj humorno obravnavo motiva. Ti prizori niso povečave posameznih situacij z večjih platen, ampak gre za samostojna  dela, kjer se obravnava prizora spremeni tudi glede na nov format, ki že sam vpeljuje preigravanje z vprašanji identitete – tokrat z raziskovanjem vprašanja nacionalnega, tradicionalnega, slovenskega. Takšno delo Rdeči parazol je dobilo na pričujoči razstavi posebno vlogo, saj je postavljeno je v prezbiterij nekdanjega sakralnega prostora. Nasproti te minimalistične intervencije pa je v zadnji del cerkve umeščen mural. Kleindienst se je odločil uporabiti ta prostor, a mu je v nasprotju z njegovo izvorno funkcijo odvzel kakršnokoli narativnost oz. sugestivnost. S tem se je osredotočil na  prostor, na njegovo vsebino, in to povezal z  vsebino razstave. Cerkev je spremenjena v pastoralno ruševino. Ruševine na umetnikovih delih in cerkvena arhitektura se tako povežejo in sublimirajo arhaičnost, ki je sestavni del arkadijske pokrajine. Ob enem pa, kot sam pravi, odpira tematiko prebadanja slikovne površine kot ene bolj kompleksnih operacij v slikarstvu, ki se zgodi zaradi odprtin v arhitekturi cerkve in se poigrava s  pozitivnim in negativnim prostorom ploskve.

Fotogalerija (Foto: Galerija Božidar Jakac):

(Galerija Božidar Jakac, eP)