V tednu, ko praznujejo knjižnice, je prav, da si dneve naredimo praznične tudi bralci. Četudi zatrjujemo, da je praznik vsak dan, ko kaj dobrega preberemo, si senovski bralci radi privoščimo še kaj več. Imeli smo že bogato bero dogodkov to jesen: na medgeneracijskem bralnem dogodku nas je skupaj s tretješolci in go. Sergejo Habinc v čarobni svet škratkov povabila naša članica in poznavalka dr. Zdenka Zalokar Divjak, v krški knjižnici smo z zanimanjem prisluhnili mag. Hedviki Pavlica Kolman, ki je zaslužna, da v Šavni Peči stoji spomenik prevajalcu Antonu Sovretu, čigar življenje je povezano tudi s Krškim. V senovski knjižnici nam je dr. Gregor Starc nadvse zanimivo predstavil pomen gibanja tudi v naših letih in nam slikovito ponazoril, kako hitro človek skoraj nevede postane »nepremičnina«, kar vsekakor škoduje telesu in umu. Morda nas je prav to predavanje še dodatno spodbudilo, da smo resneje pristopili k organizaciji in izvedbi ekskurzije po Dolenjski – zibelki slovenske literature.

V Velikih Laščah nas je prijazno sprejela vodička in nas vedro in poučno popeljala mimo življenjskih mejnikov Frana Levstika in Josipa Stritarja in tudi nekaterih njunih sodobnikov. Slišali smo veliko zanimivega, tudi kak podatek, ki smo ga že poznali iz prebranih del, a mnogo anekdot in dovtipov, česar v knjigah ne moremo prebrati. Celo zapeli smo, pa ne samo enkrat. Zelo zanimiva izkušnja!

Na Trubarjevi domačiji je vse najbolj pritegnila spominska soba, kjer so v vitražih naslikani Trubarjevi sodobniki in nasprotniki, na stenah je izpisan njegov življenjepis, v stebrih pa so razstavljene njegove knjige. Prav zamislili smo se ob primerjavi, kako odrasel je bil pri Trubar 12 letih, ko se je podal na šolanje od doma in koliko je danes takih dvanajstletnikov, ki bi ravnali podobno. Kaj že delamo z generacijami? Odhajali smo navdušeni in hvaležni, koliko je ta mož, Primož Trubar, storil za Slovence. Z zanimanjem smo si ogledali še Tempkov mlin in žago.

Na Muljavi pa je že dišalo po posušenih krhljih, ko smo vstopili v sprejemnico. Seveda so nam teknili, ob tem pa nam je že Simona Zorc Ramovš predstavljala družbene okoliščine, življenje in delo velikega vizionarja, novinarja in pisatelja – Josipa Jurčiča. Bi rekli, da je bil kar preobložen z delom. Toliko vsega je v kratki  življenjski dobi ustvaril vtedanjih razmerah, da je danes to nam povsem nerazumljivo, kako mu je uspelo. Pedagoška vodjinja nas je razvedrila s Krjavljevo zgodbo v kamišibaj izvedbi in mimogrede predstavila svoje gledališke talente.
Ogledali smo si še ostale objekte: Krjavljevo kočo, letno gledališče, kaščo, kozolec, vodnjak, štalo, ...največ pozornosti pa smo namenili ogledu rojstne hiše.
Poleg zanimivosti iz Jurčičevega življenja smo se poučili tudi o arhitekturi in gradnji objektov, o načinu življenja, o življenju kot vrednoti nasploh.

Še bi poslušali zanimivo razlago, a nas je že čakala obara z žganci pri Obrščaku. Ker je tja rad zahajal Krjavelj, smo tudi mi imeli zadnjo postajo tam, nazdravili smo uspešno izvedeni ekskurziji in se podali proti domu.
Uspešno bralno leto bomo sklenili 3. decembra, ko si bomo ogledali Cukrarno in NUK v Ljubljani.

Se že veselimo!

Bralni krožek DU Senovo, Boža Ojsteršek