SENOVO – Margareta Marjetič je zadnje dni preživela nad društvenim statutom. Če ga ne bi oddala pravočasno, Kulturno društvo Svoboda Brestanica naslednje leto ne bi dobilo denarja iz občinskega proračuna. Tega dela občinstvo ne vidi, ko ob koncu predstave zaploska. Ne vidi njene skripte, »vse prečrtane, s puščicami gor in dol«, ne večerov, ko besedilo doma krajša in prilagaja, in ne vaj, na katerih igralce uči govoriti z odra.

»Ljudje vidijo uro ali dve na odru,« pravi nedavna prejemnica Linhartove plakete, ki se s kulturo prostovoljno ukvarja od leta 1967. »Vsega, kar je zadaj, pa ne vidijo.«

Ta nevidnost se je vlekla skozi ves pogovor, ki ga je v sredo zvečer ob krušni peči na Senovem pripravila Občinska organizacija SD Krško. V občini nekatera društva delujejo že več kot sto let, senovsko turistično društvo pa vsako leto opravi okoli 1.300 ur prostovoljnega dela. Gostje so se spraševali, kako to tradicijo ohraniti, in njihov odgovor je bil presenetljivo enoten. Prostovoljstvu ne grozi pomanjkanje dobre volje. Grozi mu, da njegove vrednosti ne bodo več prepoznali ne sosedje ne mladi ne tisti, ki odločajo.

»Spremembe se ne zgodijo same od sebe,« je v uvodu dejala Nataša Šerbec. »Potrebni so ljudje, ki so pripravljeni stopiti skupaj.«

Svoboda, ki postane zaveza

Anton Petrovič, predsednik Turističnega društva Senovo in povezovalec pogovora, je prostovoljno pot začel na mladinskih delovnih akcijah konec sedemdesetih let. Pozneje se je pridružil folklorni skupini in nastopal v gledaliških skupinah. Prostovoljstvo opisuje kot odločitev, ki je nihče ne more sprejeti namesto tebe. »Prostovoljno pomeni, da si se odločil sam, brez prisile, in da za to ničesar ne dobiš,« pravi. »Običajno vložiš še svoj denar. Če tega ne čutiš v sebi, te nihče ne bo prepričal.«

Svoboda pa traja le do trenutka odločitve. Kdor se pridruži gledališki skupini, po deseti vaji ne more reči, da ne bo nadaljeval. Kdor se kot gasilec izuči za prvega posredovalca, mora ob nesreči ukrepati. »Gasilci pravijo, da je veliko takih, ki znajo pomagati,« pravi Petrovič. »Vprašanje je, koliko bi jih res pomagalo.«

Živa Bezjak to zavezo pozna z letovanj Zveze prijateljev mladine Krško, kamor kot prostovoljka spremlja otroke. »Deset dni si jim mama, ata, babica in dedek,« pravi zdravnica, ki je s prostovoljstvom začela takoj, ko je postala polnoletna. »Ne moreš jih kar spustiti in reči: plavaj.« Zato nove prostovoljce pred odhodom izobražujejo.

Nevarnost nagrade

Najbolj se je pogovor zaostril ob vprašanju, ki ga prostovoljske organizacije le redko zastavijo naglas: kaj se zgodi, ko prostovoljno delo začnemo nagrajevati?

Bezjakova je bila več let dejavna v organizacijah študentov medicine, lani jih je kot predsednica vodila na državni ravni. Tam študenti za vsako opravljeno uro dobijo točke, ki jim pomagajo pri prijavi na mednarodne izmenjave in specializacije. Sistem deluje, a ima svojo ceno. »Prepoznali smo nekaj študentov, ki jim je bilo vseeno, kaj delajo, samo da so dobili čim več točk,« pravi. Po njenem je prava vrednost drugje: v tem, da se naučiš govoriti z mladimi, sodelovati s šolami, organizirati predavanje ali celo kongres. »Ne zato, ker sem za to dobila točke, ampak ker vem, da mi bo to nekoč koristilo.«

Petrovič je pomislek razširil na vso družbo. Nagrade ga ne motijo, saj je razumljivo, da kdor prevzame odgovornost, pričakuje vsaj priznanje. Dvomi pa o zamislih, da bi socialno pomoč pogojevali z obveznim delom.

»Potem nekdo reče: on dobi pomoč in dela, jaz pa delam in ne dobim nič,« pravi. Če prostovoljno delo postane plačano, se po njegovem izgubi rdeča nit solidarnosti, zaradi katere so ljudje brez poziva prihiteli na pogorišča na Krasu in v poplavljene doline. »Slovence nesreča združi,« pravi. »Ko je vse dobro, pa se začnemo med sabo grdo gledati.«

Pogled od zunaj

Takšne poglede prostovoljci dobro poznajo. Petrovič se spominja, kako so ljudje komentirali, ko so se člani društva po prireditvi skupaj poveselili: glej, spet sedijo tam in spet pijejo. »Tistih štirih, petih ur, ko se je delalo, pa ni nihče videl,« pravi. Slovenci so po njegovem postali »malce preveč kritični«, zato meni, da morajo društva javnosti bolj pokazati, kaj naredijo in kaj s tem pridobi kraj.

Tudi Marjetičeva opaža, da besedo prostovoljstvo danes mnogi izgovarjajo, ne da bi vedeli, kaj zahteva. Hkrati opominja, da prostovoljstvo ni nič novega. Brez prostovoljcev ne bi bilo čitalnic, brez čitalnic pa ne ljubezni do jezika, na kateri je zrasla slovenska narodna zavest. »O prostovoljstvu govorimo,« pravi, »naš narod pa ga živi že od nekdaj.«

Dar, ki ga mora nekdo opaziti

Kako torej pritegniti mlade, ki odraščajo pred zasloni? Marjetičeva odgovor išče v okolju. »Vsak človek nosi v sebi dar,« pravi. »Ali ga bo razvil, je odvisno od njega, pa tudi od tega, ali ga okolje prepozna in spodbudi.« Nekdo ima dar za oder, drugi za gasilstvo, planinstvo ali skrb za naravo.

V Brestanici so ga začeli iskati v šoli. Ko se je društvo tesneje povezalo z njo, so se gledališki skupini pridružila štiri dekleta. Takoj so jim dali vloge v krajši enodejanki, »samo da doživijo prvi uspeh«. Uspešna so, pravi Marjetičeva, »in to je nagrada za vse nas«.

Enako pomembna je pohvala. Marjetičeva je bila že večkrat presenečena, s kakšnim ponosom ljudje sprejmejo priznanje za svoje delo. Zato krajane spodbuja, naj povedo, kdo v vasi kaj naredi, »da koga ne pozabimo pohvaliti«. Občina Krško je nekoč podeljevala tudi priznanja prostovoljcem leta. Petrovič se spominja, koliko je takšno priznanje pomenilo človeku, ki ga je predlagalo njegovo društvo: »Ničesar drugega ne dobiš kot tisti občutek na koncu. In mogoče se te kdo spomni.«

Bezjakova je glede mladih zmerno optimistična. Pri ZPM so v zadnjih letih dobili več novih prostovoljcev, predvsem študentov. Njena generacija, ki se bliža tridesetim, pa se počasi umika, ker jo zaposlujeta kariera in družina. Zanjo je največja nagrada še vedno zadnji dan letovanja, ko otroci izstopijo iz avtobusa in pripovedujejo, kako lepo je bilo.

Petrovič je iz tega potegnil sklep, ki presega posamezno društvo. Kdor se zavestno odloči za prostovoljno delo, si oblikuje značaj in sposobnosti, ki ga pogosto usmerijo tudi pri izbiri poklica. »Takšen bo v svojem poklicu zagotovo zelo dober,« pravi.

Peč namesto lipe

Krušne peči, ob katerih je potekal pogovor, so bile nekoč središče druženja v rudarskem naselju. »Vsaka vas ima svojo lipo,« pravi Petrovič. »Mi smo imeli peči.« Tudi društva, od godbe in gledališča do folklore in gasilcev, so rasla ob podpori rudnika. Petrovič meni, da bi današnja podjetja lahko sledila temu zgledu in društvom pomagala vsaj z manjšimi vložki.

Marjetičeva pravi, da ne zna udariti po mizi in da v sporu raje šteje do deset. Ves večer je govorila tiho, pogovor pa je sklenila ostreje.

»Želim si, da bi se pomena prostovoljstva zavedali tudi tisti, ki o tem odločajo,« je dejala. »Zaradi njega je življenje v kraju bolj pestro in bogato. Iz tega, kar vidim, pa se tega ne zavedajo. Žal mi je, da moram to reči za konec. Ampak brez tega ne bi šlo.«

Potem so iz peči prinesli kruh.

• Category Title