VSE, KAR MORATE VEDETI:
- Začelo se je zbiranje podpisov podpore za volitve predsednika republike
- Nataša Pirc Musar je ena izmed 14 kandidatov
- Pravi, da so zaenkrat glavni kandidati trije
- V programu ima štiri točke, podpira jedrsko energijo in projekt JEK2
- "Oglašala sem bom ob primernem času, na primernem kraju."
- O dosedanjem predsedniku Pahorju pravi, da mu je bilo očitno bolje v coni udobja
- V svojih mladih letih se je veliko zadrževala pri babici na Bizeljskem
Pogovor z Natašo Pirc Musar
Začeli ste z zbiranjem podpisov za podporo h kandidaturi za položaj predsednice države. Danes se mudite v Brežicah. Kakšen je sprejem na terenu, kaj opažate?
Moram povedati, da se tako dobro počutim med ljudmi, mene ti osebni stiki z ljudmi bogatijo že celo življenje, ne samo, kadar hodim po domovini, ampak tudi, ko hodim po tujini in neskončno sem vesela, da je tudi zdaj v tem trenutku, ko sem se odločila kandidirati za predsednico republike, točno tako, prijetno, toplo, srčno.
Kako je v Brežicah?
Bila sem tako vesela, Rebeka Dremelj me je prišla pozdraviti, prav tako Nuša Derenda, ogromno ljudi je bilo. Moram povedati, da je moja mama iz Bizeljskega, iz teh koncev. Jaz sem se v svojih mladih časih veliko zadrževala na Bizeljskem, ko smo hodili obiskovati našo staro mamo, na Drenovcu pri Bizeljskem je doma, tako da imam izjemno lepe spomine na te kraje iz svoje mladosti. Moja mama je vedno rada hodila k svoji mami, mislim, da smo šli vsaj dvakrat na mesec, ko sem bila v osnovni šoli, še po stari cesti, ko ni bilo avtoceste. Skratka, imam lepe spomine na te kraje in lepo je pri vas.
Kdaj mislite, da boste zbrali pet tisoč podpisov, kolikor je potrebnih za vložitev kandidature?
Prepričana sem, da jih bomo prej kot v tridesetih dneh, kolikor je časa na voljo. Moram se pa zavedati, tako kot vsi ostali, da je to izjemen logistični projekt. Jaz za seboj nimam nobene politične stranke, no, v Ljubljani in še v nekaterih krajih mi pomagajo moji Pirati, stranka (Piratska stranka Slovenije, op. p.) ki je meni blizu, ker se ukvarja z informacijskimi tehnologijami, posegi v zasebnost. Skratka, to terensko delo je sila zahtevno, ampak sreda je drugi dan, številke gredo gor in sem prepričana, da bomo predčasno zbrali teh pet tisoč podpisov za vložitev kandidature.
Že imate ta podatek, koliko podpisov ste zbrali?
Nismo še merili, ker zdaj v glavnem koordinatorji to držijo pri sebi. Treba je dobiti papir, potrdilo, podporo predsedniškemu kandidatu, kandidatki. Ne vem, če vaši gledalci in gledalke vedo. Na tem listku ni imena kandidata, ki mu daš podporo. To je potrebno overiti na upravni enoti in predati koordinatorju ali samemu kandidatu v roke. Do petka se bodo te podpore stekale v naš volilni štab in takrat bomo približno že vedeli, kje smo.
Javnomnenjske raziskave vam kažejo dober rezultat, po zadnjih ste pred vsemi ostalimi kandidati. Zanima nas, zakaj ste se pravzaprav odločili sploh za kandidaturo?
To me vsi vprašajo. Kar nekaj časa sem razmišljala o tem, tehten premislek je bil. Glavni razlog je bil pravzaprav ta, da mi je veliko ljudi reklo: "Nataša, ne samo govorit. Ne se oglašat kot civilna družba. Pojdi enkrat v politiko in naredi nekaj." Do te odločitve sem vedno govorila "premlada sem, ne znam še dosti ...". Danes imam 54 let in lahko rečem, da se je znanja že nabralo nekaj. Ne še dovolj, vsak dan se učimo. Da sem morda z leti postala ne samo pametna, bolj modra, zrelejša, v tem kar počnem. Zdi se mi, da sem na vrhuncu nekega ustvarjalnega, intelektualnega potenciala in pri teh letih lahko še veliko dam. Energije imam dovolj, znanja tudi. Če mi uspe, vam povem, da bom z največjim veseljem garala za Slovenijo.
Kakšen bi po vašem mnenju moral biti predsednik oz. predsednica države? Kako pravzaprav dojemate to funkcijo? Mnogi namreč menijo, da gre za zgolj protokolarno funkcijo, da pravzaprav predsednik nima pooblastil. Ali menite drugače oz. kje vi vidite tisti izziv, ki bi ga morda doprinesli?
Če bi verjela, da je predsedniška funkcija samo protokolarna, se tega podviga ne bi lotila. Ne rabim blišča in soja žarometov. In biti figura na vrhu države. Iskreno mislim, da je marsikaj da narediti. Res je, da je pristojnosti predsednika, oz. predsednice republike, na papirju zelo malo. Ampak neposredna izvolitev predsednika ali predsednice, daje tej osebi, ki pride na položaj, neizmerno moralno moč, avtoriteto. Ne bojim se biti moralna avtoriteta. Zadnjih 30 let v Sloveniji dokazujem, da si upam. Da se znam oglasiti, ko je potrebno. Da povem, kar mislim. Predvsem pa se vedno oglašam takrat, kadar se mi zdi, da zdrsnemo v teh demokratičnih vrednotah, da je pravna država v nekem stresnem testu, da je demokracija v nekem stresnem testu.
Predsedniška funkcija je, se mi zdi, vendarle takšna, da lahko s svojo avtoriteto poskuša politiko in ljudi poenotiti v ključnih točkah, ki so pomembne za razvoj naše države. Vse države po tem svetu bi morale strateško planirati. Moja največja žalost, travma, je ta, da v zadnjih nekaj desetletjih v slovenski politiki to, da vsaka vlada, ko pride na novo na oblast, najprej počistiti vse za staro vlado (govorimo o kadrih) in začne vse projekte z nulte točke, praktično vse. To nas je že potisnilo v zaostanek pred državam članicami Evropske unije, ki so hkrati stopile z nami leta 2004 v to izjemno pomembno evropsko integracijo.
Zdravstvena reforma
Zadala sem si cilje, ki bi jih želela doseči. Štiri ključne točke imam v tem svojem programu, ki bi jih želela predstaviti, če mi uspe, ključnim deležnikom v slovenskem političnem prostoru. Prva je zdravstvena reforma. Zadnjih 20 let opažam, kako vsaka vlada govori, da bomo zmanjšali čakalne vrste in da mora vsak imeti svojega zdravnika. Danes smo na točki, ko je 130.000 Slovencev brez družinskega zdravnika. Ko je 200.000 žensk brez ginekologinje ali ginekologa. Meni se to zdi nedopustno. Zdravstvena reforma je klasična reforma, ki se je ne da narediti čez noč. Niti se je ne da narediti dobro v štirih letih. Jaz bi si iskreno želela, da slovenska politika spozna, da na strateških projektih mora biti kontinuiteta. Tudi če se vlada menja, je potrebno te strateške projekte peljati iz ene vlade v drugo.
Pokojninska reforma
Drug tak problem, s katerim se vsako leto bolj soočamo, je pokojninska reforma. Populacija se stara, nismo izjema, tudi Slovenija ne. Povsod po svetu je zdravstvo toliko napredno, je toliko doseglo, da se vse populacije po vseh državah sveta starajo. Gre za strateški projekt, ki se ga moramo zavedati ne za štiri leta, ampak morda za 10, 20 let.
Podnebne spremembe
Tretja izjemno pomembna točka, ki se pa ne tiče samo Slovenije, so podnebne spremembe, ekosistemi. Ko se z mladimi pogovarjam po terenu, jih velikokrat vprašam o željah. "Stanovanje, službe," rečejo. Veste, da mi veliko mladih reče, želimo si zdravega okolja. Mi smo danes na položajih, ko moramo za tiste, ki prihajajo za nami, poskrbeti, da bo ta naš planet obstal. Podnebne spremembe in ekosistemi so zagotovo nekaj, kjer mora ne samo slovenska politika držati skupaj, ampak tudi svetovna politika. Tu ima predvsem Evropska unija kot ena bolj razvitih inštitucij na tem supranacionalnem nivoju veliko moč in obveznost do revnejših držav. Morda na tem mestu samo en stavek. Industrijskega razvoja se ne da ustaviti. Industrijski razvoj seveda pomeni onesnaževanje, ampak mi se moramo zavedati, da izpust škodljivih plinov v naše okolje škodijo našemu planetu. Že znotraj Evropske unije in znotraj svetovne grupacije, ko se govori o podnebnih spremembah (od Kjotskega sporazuma naprej govorimo o tem praktično na dnevni bazi), je vsem kristalno jasno, da je treba delati na ti. podnebni nevtralnosti. Toliko škodljivih izpustov kot jih izpustimo na naš planet, toliko jih je potrebno nevtralizirati. Pogozdovanje je ena klasičnih metod za to nevtralizacijo. Več kot 60 procentov Slovenije je pokrito z gozdovi, mi smo tukaj lahko vzorčen model, kako naj se ravna z gozdovi in kako ogljikov dioksid in metan izničiti z množico zelenih površin.
Obramba
Četrta točka je obramba. Če bom postala predsednica republike, bom vrhovna poveljnica oboroženih sil. Tukaj se moramo zavedati, da je varnosti več. Ne samo obramba. Sem pristaš tega, da Slovenija ostane v NATO. Na bližino vojne, kateri smo ji priča danes, upam, da je vsem jasno, da ta kolektivna obramba predvsem malim državam pomaga, da če bi se kdaj tudi nam kaj takšnega zgodilo. Ampak kot predsednica bi gledala malce širše. Ne samo obramba, pod katero poznamo orožje in vojaki. Prehranska varnost, energetska varnost. To so danes stvari, ki gredo z roko v roki. Kibernetska varnost, še ena izjemno pomembna. Veliko se ukvarjam z modernimi tehnologijami.
Pod temi štirimi točkami se da najti veliko podtočk. Medgeneracijsko sodelovanje je nekaj, nad čemer sem navdušena, ko hodim po terenu. Kako lahko mladi in starejši naredimo skupaj nekaj dobrega. To je moja kratka vizija, česar si želim.
Glede na to, da ste danes v Posavju, in glede na to, da gre za regijo, kjer ima energetika precejšen vpliv, me zanima, kakšno je vaše stališče do drugega bloka jedrske elektrarne Krško.
Sem absolutno za jedrsko energijo, vam bom tudi povedala, zakaj. Ko poglobljeno študiram podnebne spremembe in se pogovarjam z okoljevarstveniki, je jasno, da se bomo morali odpovedati fosilnim gorivom. Mislim, da smo tudi z vidika hidrocentral v Sloveniji tam, ko gradnja novih ni več možna. Izkoristili smo ta vodni potencial. Nuklearna energija je tudi s strani Evropske unije priznana kot čista, zelena energija in mislim, da je prihodnost tudi za Slovenijo NEK 2 in to je tisto, kar lahko reši našo energetsko, danes odvisnost od morda teh fosilnih goriv ali še česa. Res pa je, da je pri nuklearni energiji potrebno veliko pozornost posvečati odpadkom, jedrskim odpadkom. To je stranski produkt tega, ampak kot lahko vidimo v Krškem, blizu Brežic, v Sloveniji skupaj s Hrvati znamo poskrbeti za čisto in zgledno skladiščenje radioaktivnih odpadkov.
Kandidaturo vas je napovedalo 14 kandidatov. Kaj menite o svojih protikandidatih?
Veste, da se pretirano z njimi ne ukvarjam. Potrebno je spoštovati čisto vsakogar, ki se je odločil za kandidaturo. Seveda smo zdaj v vrhu trije. Absolutno gospod Anže Logar, Marta Kos. Mislim, da se bo med nami odvil ta - boj ravno ni primerna beseda, duel, trio. Na koncu sem prepričana, da bo zmagovalec eden od nas treh.
Kaj nekaj predsednikov smo imeli. Kateri vam je bil najbližji? Ali morda nekakšen vzornik, če bi vas volivci izvolili na to funkcijo?
Veliko sem razmišljala o predhodnikih na tej funkciji in pri vsakemu najdem nekaj dobrega, če bi se dalo narediti miks vseh štirih predsednikov… Gospod Kučan je državo vodil v pravzaprav najtežjih časih, v časih osamosvajanja.
Kučan in Türk
Gospod Kučan in gospod Türk sta tudi oba moja podpornika. Bila sem neizmerno vesela, da sta oba prepoznala, da sem lahko njuna dosledna naslednica. Gospod Kučan izjemno dobro pozna Balkan. Danilo Türk je diplomat, vrhunski človek, Slovenec ki je bil do sedaj po mojem najvišje po pozicijah v večjih mednarodnih institucijah. Njegovo poznavanje mednarodnih odnosov, njegovo poznavanje organizacije združenih narodov, nenazadnje njegova mirnost je nekaj, kar sem vedno izjemno občudovala.
Drnovšek
Še pred gospodom Türkom je pokojni predsednik Drnovšek, izjemno pragmatičen politik, miren, preudaren. Všeč mi je bil, morda celo bolj na koncu, ko se je malce srečeval s svojo minljivostjo, ko je vendarle prepoznal, da lahko tudi do sočloveka pristopi drugače, da ni dobro, če je kot ledeni kralj zaprt v svoje prostore, je šel večkrat med ljudi, kar mi je všeč.
Pahor
Gospod Borut Pahor pa je človek, ki je zasedal vse ključne pozicije v državi. Ni ga slovenskega politika, ki bi zasedal vse te položaje, kot jih je zasedal gospod Pahor. Za Slovenijo je naredil veliko. Seveda pa sem ga imela bolj na očeh, ker je vendarle zadnji predsednik. Zadnjih deset let je soustvarjal slovensko politiko na tej poziciji. Večkrat sem povedala, da sem mu malce zamerila, ker se je premalo oglašal, nekako sem imela občutek, da se boji biti moralna avtoriteta. Večkrat je rekel: "Želim si biti predsednik vseh." Vsak predsednik oziroma predsednica je predsednik vseh. Ampak vsak predsednik mora imeti pogum, da kdaj pove, kar si misli. Pa se morda tudi komu zameri. Nekako sem imela občutek, da je gospodu Pahorju bilo bolje biti v neki coni udobja. Tega se ne bojim. Ko javno spregovoriš, boš doživel kritike. Tega sem vajena in me tega ni strah.
Torej se boste oglašali?
Bom, ob primernem času, primernem kraju. Velikokrat me vprašajo, če se bo predsednik vpletal v delo vlade. Absolutno ne, to ni delo predsednika. Vlada mora svoje delo opravljati. Gospodu Golobu absolutno zaupam, da bo to vlado vodil dobro. Na strateških projektih, ki sem jih omenil, pa brez pomoči vlade ne gre. Tu je potrebno sodelovanje.
Kje vidite izziv? Kaj bi vi lahko doprinesli kot predsednica države?
Pravijo, da je čas za prvo žensko. Pa ne samo, da sem ženskega spola. Mislim in vem po vtisih s terena, da ljudje zaupajo mojemu znanju, mojemu zdravemu razumu. Zagotovo sem bom, tako kot gospod Pahor, veliko gibala med ljudmi. Ampak tisto, kar bom na terenu slišala, da ne štima, da je potrebno popraviti, ne bom tiho. Ampak bom k sebi poklicala ključne ljudi, ki lahko stvari popravijo. Mislim, da je tudi to ena od pomembnih nalog predsednice republike.
