IZMENJAVA S FRANCIJO; Erasmus projekt Committing to risk management at the European Scale

Na Gimnaziji Brežice smo dijaki dolgo pričakovali 26. marec, ko smo se vsi na trnih zbrali v naši galeriji Giga. Vsi smo polni pričakovanj strmeli v velika lesena vrata, ko se je kljuka končno upognila in skozi vrata je vstopila … naša profesorica francoščine Nikka Ogorevc, a nismo dolgo čakali, saj so ji sledili še francoska profesorica Eliette Sireau-Lesot in profesor Jérôme Stryganek, profesorica Ema Maček in profesor Gregor Horžen, za njima pa še cela četica mladih, nasmejanih novih obrazov.

Prvih nekaj trenutkov je bilo nerodnih, a ko so se naši gostje znebili ogromnih kovčkov (ki so jih do nas tovorili 22 ur na mnogih vlakih), smo si skočili v objeme. Pogovori so nemudoma stekli in z razigranim korakom smo se podali do naše večnamenske dvorane, kjer je sledila predstavitev naše šole, okolja, programa in naših gostov samih. Po uradnem delu smo se posladkali z domačimi dobrotami, ki smo jih pripravili, in sledilo je kosilo. Okrepčani smo se odpravili na ogled naše šole, med katerim smo naše nove prijatelje popeljali tudi v učilnice, kjer so sodelovali pri različnih urah. Najbolj jih je presenetil zelo lep odnos in pristop učiteljev do učencev ter čistoča in lepa podoba prostorov. Zadnja uradna aktivnost prvega dne so bili »ledolomilci«, kjer so se med nami začele vezati prve vezi. Nastopil je trenutek, ko je vsak ubral svojo pot proti domu in ga na široko odprl svojemu novemu prijatelju.

Naslednji dan smo se kljub (pre)zgodnji jutranji uri vsi spočiti in naspani zbrali v našem »štabu« (beri: večnamenski dvorani), kjer nas je obiskal Roman Zakšek, ki nam je predstavil delovanje Civilne zaščite v občini Brežice. Skupaj smo iskali rešitve, kako privabiti več prostovoljcev pod njihovo okrilje, in tako se je med nami razpela zanimiva nevihta idej. Čas je hitro minil in z nami je bil že nov predavatelj, ki nam je predstavil delovanje Rdečega križa. Predavanje je bilo nadvse zanimivo, saj nam je Jernej Agrež vse pripovedoval z vnemo v očeh in nam orisal resnične podobe grozot, v katerih pomagajo.

Temu je sledila aktivnost, pri kateri smo se zopet razdelili v skupine, kjer je bila vsaka odgovorna za del organizacije pomoči potrebnim žrtvam v namišljeni poplavi. Vse ekipe so se odlično odrezale, nam pa je to pokazalo, koliko dela se skriva za »skromnim« zatočiščem, ki ga Rdeči križ postavi praktično čez noč. Po kosilu smo si med skupinami predstavili končne izdelke na temo ene izmed naravnih katastrof. Te so nam bile dodeljene že pred prihodom Francozov v Slovenijo in smo tako sodelovali, še preden smo se sploh poznali. Predstavitve so bile zanimive in predvsem raznolike. Kljub vetrovnim razmeram pa smo se po tem odpravili v oblačno mestno jedro, kjer smo z združenimi močmi opravili orientacijo in si ogledali naše mestece z turističnega zornega kota. Pri tem smo spoznali, kako zanimiva je okolica, v kateri smo vsak dan, in da je to odlična aktivnost, ki bi jo vsaj enkrat moral doživeti vsak gimnazijec. Po dolgem dnevu smo se odpravili domov, tam smo Francozom postregli s tipičnimi slovenskimi kosili, večina pa se nas je zvečer zopet zbrala na bowling stezah.

A z žogami se nismo družili predolgo, saj smo vedeli, da bo avtobus v soboto ob 7. uri zjutraj odpeljal izpred gimnazije, z nami ali brez nas. Na srečo smo se v polnem številu pripeljali do slapa Savice, kjer smo po 500 stopnicah ugledali najbolj opevani slovenski slap. Po mnogih »fotoshootingih« smo se vrnili na avtobus, kjer so sledile karaoke. Jeziki pesmi, ki so odmevali po zvočnikih, so se zaporedno izmenjevali, mi pa smo se hihitali ob sprotnih prevodih. Skupaj smo se učili naše »Slovenija, od kod lepote tvoje« in njihove »Les Champs-Élysées«. Pot je minila, kot bi trenil, in že smo se sprehajali po sončnem Bledu, kjer smo se najprej odpravili do slaščičarne in, kot se spodobi, našim Francozom predstavili biser slovenskih slaščic: kremšnito. Vsi so jo oboževali, a so bili mnenja, da so porcije ogromne in Slovenci res veliko jemo.

Ob prijetnem pomenkovanju smo se spustili do jezera in naredili obvezno sliko pred srčkom. Pot nas je nato zanesla v Ljubljano, kjer smo imeli nekaj časa, da svojim prijateljem razkažemo prestolnico in naše najljubše kulinarične postojanke. Ponovno smo se zbrali pod vzpenjačo, ki nas je vse popeljala na Ljubljanski grad. Tam je vsak dobil svojega zvočnega vodiča in v vrsti smo se zapodili na razgledni stolp, kjer nas je vse osupnil prekrasen razgled na prostranstva Ljubljane v zahajajočem soncu. Polni novega znanja smo se po dobri uri zopet zbrali in se spustili nazaj ter se počasi odpravili do avtobusa, ki nas je varno pripeljal do Brežic.
V nedeljo smo imeli »prosti dan«, zato so nekateri uživali v okoliških toplicah, se zabavali na kegljanju ali pa svoje Francoze odpeljali v Zagreb. Nekateri pa so se zbudili že v zgodnjih jutranjih urah in gostom predstavili planiški praznik. Francozi so še posebej uživali, ko je njihov edini predstavnik letel tako daleč, da je podrl skupni francoski rekord.

V ponedeljek smo v Krškem imeli predstavitev in voden ogled Nuklearne elektrarne Krško. Tam so nas lepo sprejeli in tudi pogostili. Ob vrnitvi v šolo nas je čakala še predstavitev reševalnih psov. Pes Čuk nas je s svojo neverjetno disciplino zelo navdušil. Zvečer smo v MC-ju imeli poslovilno druženje, kjer smo se z raznimi igrami še bolje spoznali in zabavali. Plesali in peli smo tako na slovensko kot tudi na francosko glasbo.
Zadnji dan smo začeli z zaključno slovesnostjo in podelitvijo certifikatov. Predstavniki skupin so pred razredi in profesorji predstavljali teme, o katerih smo se učili in jih spoznavali v preteklih dneh. Za malo sprostitve smo se naslednjo uro pod vodstvom profesorice Zdenke Senica Grubič v telovadnici pomerili v različnih športnih aktivnostih. Po kosilu je sledil še ogled gradu in vodovodnega stolpa. V kavarni vodovodnega stolpa nas je pozdravila tudi podžupanja gospa Patricija Čular.

Z našimi gosti smo se še zadnjič odpravili domov, kjer smo skupaj preživeli zadnje ure pred odhodom. Z težkimi kovčki in še težjimi srci smo jih pospremili do železniške postaje v Dobovi ali Sevnici in jim pomahali v slovo. Prav zato, ker jih že zdaj močno pogrešamo, se še toliko bolj veselimo septembrskega obiska v Franciji.

• Category Title

Vir: Gimnazija Brežice: Pina Rožman in Ajda Ivanšek, 3. b