Anka Salmič

29. maj 1902, Gorenja vas pri Leskovcu – 2. september 1969, Novo mesto

Življenje v preprosti kmečki družini ji po končani osnovni šoli v Leskovcu ni omogočalo, da bi, kljub veliki želji, šolanje nadaljevala. 

Že v mladosti je rada prebirala pesmi Simona Gregorčiča in Franceta Prešerna. Svojo prvo pesem je objavila leta 1925 v ženski reviji Vigred. V samozaložbi je v letu 1940 izdala prvo pesniško zbirko z naslovom Cvetje z neobdelanih gredic. Kasneje je objavljala tudi v Kmečki ženi, Jadranski straži in v koledarju Mohorjeve družbe. 

Z družino je bila med drugo svetovno vojno izgnana v delovno taborišče v Nemčiji. Vtise bivanja v izgnanstvu je leta 1967 objavila v zbirki Iz črnih dni pregnanstva. Posthumno je leta 1995 izšla zbirka Moja pesem.

V svojih pesmih je izražala razočaranje po neizživeti ljubezni, opevala naravo, navezanost na zemljo, skromnost kmečkega življenja, hrepenenje po sreči, svobodi in boljšem življenju.  

Umrla je 2. septembra 1969 v novomeški bolnišnici. V Leskovcu pri Krškem, kjer je preživela zadnjih deset let, je po njej poimenovana ena glavnih ulic.

Pripravila: Anja Jukić, Mestni muzej Krško